zapsa

 nakupi-iz-srca

 

Koledar dogodkov

November 2017
N P T S Č P S
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 1 2

DZZŽLJ E - NOVICE

Prijava na e-novice
* obvezen vnos
Dragi dedek Mraz!
Četrtek, 25 December 2014 12:38

Imam eno željo. Eno veliko, največjo željo. Pravzaprav niti ne vem, če mi jo ti lahko izpolniš. Upam, da lahko, ker nisem več tako mlada in sem od nenehnih selitev močno utrujena. Naj ti najprej povem svojo zgodbo, da boš mojo željo lažje razumel.

 

 

dragi_dedek_mraz_1
Obljubim, da bom pridna, ne bom nagajala in nikomur ne bom v napoto. (Vir:Petra Mohar)

 

Sem Keyla,  6 let stara dihurčica. Pravijo, da sem zelo ljubka, ker imam gosto belo dlako. Mogoče pa je ravno moja ljubkost izvor vseh mojih težav. Moje življenje se je začelo čisto dihurje običajno. Skotila sem se v normalni dihurski družini pri vzreditelju. Nekaj mesecev po tem, ko sem se skotila, so me odpeljali v trgovino za domače živali, kjer so mi obljubili, da bo kmalu prišel pome človek, par ali pa celo družina. Družina me bo kupila in nesla v nov dom, kjer bom živela srečno do konca svojih dni. Pa ni bilo tako.


Začelo se je kot v pravljici. V trgovino je prišla prijazna gospodična, ki se me kar ni in ni mogla nagledati. Slišala sem, da išče družbo za svojega dihurčka Kaia. Prodajalcu se ni bilo treba kaj dosti truditi s prepričevanjem, takoj sem ji bila všeč in kupila me je. Prišla sem v ljubeč in topel dom in spoznala svojega novega sostanovalca Kaia, s katerim sem od tedaj naprej delila kletko. Bila sem navdušena. Najina lastnica je bila prijazna in se je ves čas igrala z mano ali pa se je z mano pogovarjala. Kadar pa je ni bilo doma, sem se igrala s Kaiem, s katerim sva kmalu postala najboljša prijatelja. Res imam srečo, sem pomislila. Kmalu se nama je pridružil še en dihurček, tako da smo bili skupaj trije. Fino smo se imeli, čeprav priznam, da ga nikoli nisem imela tako rada, kot sem imela rada Kaia.

 

 

Dragi_dedek_mraz_2
Moj najboljši prijatelj Kai. (Vir: Petra Mohar)

 

 

Potem pa so kar naenkrat, kot strela z jasnega, začeli prihajati na obisk neznani ljudje, ki so nas pozorno merili od uhljev do repa.  Dobila sem čuden občutek, da sem tukaj, kjer sem živela zadnja štiri leta, samo na obisku.  Tudi moja dihurja prijatelja sta imela tak občutek. Nekaj se je govorilo o tem, da se je v naši družini pojavila alergija. Očitno virozna alergija na našo dlako.


In potem smo si morali na vrat na nos vreči culico na rame in oditi v nov dom. Zdaj sem bila že malo starejša in modrejša in nisem pričakovala, da bodo skrbniki vedno dobre volje in da bodo z veseljem čistili mojo kletko, ali pa da bodo vsak dan komaj čakali, da se bodo igrali z menoj, pa čeprav sem jaz vsak dan komaj čakala, da se bom igrala z njimi. Ampak, da me bodo imeli radi, to pa sem pričakovala! Da bodo poskrbeli zame tudi, ko so utrujeni, tudi to sem pričakovala.  Saj poskrbeli zame so, nič ne rečem, in nenehno so trdili, da me imajo radi. Ravno zato, ker so mi tako pogosto povedali, kako zelo radi me imajo, nisem pričakovala, da me bodo že čez nekaj mesecev pognali čez prag. Saj so komaj dobro zaprli vrata za menoj!  Še danes se sprašujem, ali res lahko nekoga, ki ga imaš tako zelo rad, meni nič tebi nič pošlješ od hiše? Hkrati pa so razlagali, kako silno radi me imajo in kako težko jim je, ker moram stran, obenem pa mrzlično preverjali telefon, če se je že oglasil kakšen potencialni posvojitelj ali začasni skrbnik.

 

 

Dragi_dedek_mraz_3
Tudi jaz imam tebe rada... (Vir: Petra Mohar)

 

 

In tako sva jaz in moj sotrpin Kai prišla v začasni dom, k skrbnici Petri. Petra dela v Društvu za zaščito živali Ljubljana in pri njej se pogosto znajdejo izgubljene živalske duše, ki se jih je kdo naveličal iz tega ali onega razloga. Ravno takrat je imela Petra v oskrbi tudi zeleno legvanko Zofi, ampak je nisem nikoli spoznala. Varnostni ukrep, če bi si je jaz zaželela za malico. Tukaj v tem domu, pa četudi začasnem, mi je bilo pa res lepo. In hrana je bila dobra, doma pripravljena paštetka iz jetrc in jajčk. Kako sem zavidala Kaiu, ki je zaradi starosti in bolezni lahko za vedno ostal pri Petri. Tokrat se mi je prvič zgodilo, da sem se kljub temu, da sem vedela, da bom morala iti, počutila kot doma. In na tihem sem upala, da me nihče ne bo želel posvojiti.

 

 

Dragi_dedek_mraz_4
...in vem, da imaš ti mene. (Vir: Petra Mohar)

 

 

Potem sem od samih skrbi hudo zbolela, imela sem težave z jetri, kašljala sem in bruhala, skoraj vsak teden sem bila pri veterinarju, pa niso in niso mogli ugotoviti, kaj je narobe z menoj. Imela sem tudi težave z zobmi in potrebovala bi operacijo, pa ni bila izvedljiva, ker sem jemala antibiotike. Skratka vse je šlo narobe. Strah me je bilo, zelo strah, kajti obiski pri veterinarju so dragi. En sam pregled je stal kar nekaj deset evrov in že zaradi manjših stvari sem morala v preteklosti od hiše.


Potem pa kot po čudežu, oglasila se je potencialna posvojiteljica. Tokrat me je kar malo skrbelo. Kako me tudi ne bi, imela sem že zvrhan koš grenkih izkušenj. Ta selitev je bila moja peta in selila sem se že v šesti dom po vrsti. Izbrana sem bila za družbo drugi dihurčici mojih let. Spraševala sem se, ali bo za stalno, še zlasti ko sem slišala kopico navodil v zvezi s tem, kako naj se jaz in druga dihurčica spoznava. Ampak posvojiteljica si s tem ni delala težav: »Se bosta že ujeli, saj sta obe dihurčici,«je menila. Od mene je pričakovala, da bom noč in dan delila kletko s popolno tujko. Pa ne samo kletko, še celo transporter. Saj dihurčica je bila vljudna in prijazna in res sva se trudili iti druga drugi s poti, ni pa bila to ljubezen na prvi pogled, kot je pričakovala posvojiteljica. Tudi ona se na vrat na nos ne vseli s fantom, ki ga je ravnokar spoznala, pa ni mogla razumeti naju. Še dandanes sem prepričana, da bi se, če bi se imeli možnost spoznati, jaz in dihurčica prav dobro imeli. Tako pa je dihurčica ostala brez družbe, jaz pa sem, zopet, ostala brez strehe nad glavo.

 

 

Dragi_dedek_mraz_5
Snidenje z mojim prijateljem Kaijem po tretji neuspešni posvojitvi. (Vir: Petra Mohar)

 

 

In vrnila sem se k Petri. Te selitve sem se neskončno veselila. In tam je bil še Kai, moj Kai. Vse sobe sem poznala in vonj je bil domač in, oh, ko mi le ne bi bilo treba več nikamor drugam! Samo ena žalost je kazila moje srečne dni. Moj prijatelj Kai, ki je bil že zelo star dihuček, je izdihnil. Ni ga več. Edina zvezda stalnica v mojem življenju je ugasnila.


No, dragi Dedek Mraz, to je moja žalostna zgodba in letos si za novo leto želim srečen konec. Vem, da  je to malo sebično. Vem, da mnogo živali različnih vrst, ki se znajdejo na cesti, pa zanje nihče nima časa in prostora, potrebuje začasen dom, da si opomorejo in najdejo novega posvojitelja. Vem, da mora biti odločitev odgovorna, vem, da hrana in veterinarska oskrba stanejo, in slišala sem, da si tega v mojem trenutnem domu ne morejo privoščiti. Toda tudi jaz si, po vsem kar sem prestala, zaslužim srečen konec.

 

 

Dragi_Dedek_Mraz7
Dragi Dedek Mraz, potrpežljivo čakam na tvoje darilo. (Vir: Petra Mohar)

 

 

Zato te prosim, da mi pod smrekico pustiš zagotovilo, da bom pri Petri ostala do konca svojih dni.


Tvoja Keyla

 

Keyli lahko vi omogočite njeno veliko željo:

1. S posvojitvijo na daljavo ,

2. S prostovoljnim prispevkom na TRR: 0510 0801 0655 733 (Abanka Vipa d.d.) s pripisom "Za Keylo",

3. Z namenitvijo dela dohodnine, ki ga drugače pustite državi,

4. Z nakupom v spletni trgovini Nakupi iz srca,

5. Z zbiranjem starega papirja.

 
SlovenščinaEnglish (United Kingdom)

4% od nakupa za DZZŽ LJ

      

Kontakt

DZZŽ LJ
p.p. 4733
1001 Ljubljana

041 751 722

info@dzzz.si
TRR: 05100 8010655733

bull