Začelo se je s tigrasto muco staro leto dni. Skrbniki so se je naveličali, zato je potrebovala varen kotiček, kjer bo zanjo primerno poskrbljeno. Bil je februar in poplava mladičev je bila še daleč stran, zato sem se odločila, da jo začasno vzamem. Priznam, na začetku mlada Dama res ni bila navdušena nad novo situacijo - dva dni ni jedla in delala je neskončne obhode po stanovanju. A situacija se je v treh dneh popolnoma spremenila - Dama je postala en velik mačji otrok! Z najbolj nežnim cvilečim vzklikom me pozdravi, ko pridem domov, prosi za božanje tako, da se postavlja v lok, žmiga z okicami in vžiga svoj brneči motorček vsakič, ko jo ogovorim. Ko se odpravim spat, se pretihotapi v spalnico, naprej naredi nekaj prevalov, potem pa se stisne k meni in spiva, dokler naju ne zbudi lakota. V času, ko je pri meni, je pokazala svoj prijeten karakter. Ni problematična, a zahteva veliko pozornosti. Kot se za Damo spodobi, si včasih zaželi, da bi obveljala njena volja, kdaj bo jedla, kje bo spala, kdaj je čas za božanja in razvajanja. Naučila se je tudi nekaj mačjih trikov, samo da bi dosegla svoje. Torej naša Dama je najbolj prikupna mala razvajenka pod soncem!

Dama (Foto: Petra Mohar)

Dama in Pilar sta našli skupen dom (november, 2008)

PILAR

Lepega aprilskega dne se peljem po prometni cesti in na njej od daleč zagledam kupček. Pa si rečem: »Ne, to ne more biti povožen muc«, a že čez nekaj sekund uzrem nepozabno grozen prizor. Je mucek, točno na črti sredi prometne ceste, zbit, očitno še živi, ker striže z ušeski, se poskuša dvignit s prvima tačkama in maha z repom. Nekako se uspem ustavit ob robu, s težavo pridem do mucka in ga poberem. V vsem tem času ni nihče ustavil, večina je trobila in čisto po čudežu sem preživela reševalno akcijo. Divje sem peljala do prve veterine, medtem ko je mucica, ki sem jo kasneje poimenovala Pilar, krvavela na sedežu. Hitro posredovanje, dobro usposobljeno osebje in močna volja je Pilar rešilo življenje. Na okrevanje je prišla k meni, saj nikjer drugje zanjo ni bilo prostora. S prostorom sem res na tesno, ampak mimo povožene živali se odpeljala ne bom! Dami na začetku to ni bilo prav, ker ni bila več edina mačka v stanovanju, vendar sta čez čas postali nerazdružljivi. Želim si, da bi našli skupen dom.

Pilar (Foto: Petra Mohar)

Dama in Pilar sta našli skupen dom (november, 2008)

GUNCI

Pri meni sta torej začasno dve mačji razvajenki. Neverjetno: Dama se navaja na Pilar, kljub temu, da slednja neprestano rine vanjo. Je konec maja in nisem ju še oddala. Bilo je nekaj klicev, ampak žal ni bilo pravega človeka. Nekega večera pa me pokliče kolegica. Pravi, da ima stisko z nameščanjem mačjih najdenčkov, kajti ima jih že polno hišo, danes pa se je k njej zatekel še en odrasel muc, katerega hoja zgleda kot ples. Če ga ne vzamem, ga bo morala spustiti nazaj na cesto. Ker nočem, da konča kot Pilar ali še huje, poslušam srce in vzamem še tretjega mačjega posebneža. Že naslednji dan je bil muc, poimenovan Gunci, naročen pri veterinarju. Slikali so mu glavo in zadnji del nog. Izvidi slikane glave so pokazali staro poškodbo in posledično narobe zaraščen zob ter zdrobljene sinuse. Slika zadnjih nog pa ni pokazala posebnosti. Pri posegu je bil en zob odstranjen in drug naravnan, tako so mu omogočili normalno dihanje, ostalo pa so pustili pri miru, saj ga nič ne moti ali boli. Kar se tiče njegovega pozibavanja nam je veterinar zagotovil, da ga šibkejše zadnje noge nikakor ne ogrožajo in sigurno ne ovirajo pri divjanju po stanovanju in plašenju mladih dam. Delajo ga le posebnega in izjemno prikupnega.

Gunci (Foto: Petra Mohar)

Gunci je našel nov dom (marec, 2009)

POŠKODOVANI NAJ

Smo junija. Vse možne kapacitete nameščanja živali so polne, prepolne, zaradi zavrženih nezaželenih mačjih mladičev. Grem po opravkih in ko sedem v avto, v vzvratnem ogledalu zagledam kupček mačje nesreče, ki ždi brezvoljno pred vrati trgovine. Ne morem ga vzet, rečem si : ''odpelji naprej, zamiži, karkoli''. Pa vendar ustavim in ga grem pogledat. Srce parajoče, res! Pred trgovino v Šiški, blizu Celovške ceste, ždi mladi mucek, brez tačke, brez repa. Ni podhranjen, ker se vsem smili in ga hranijo, a nihče ga ne vzame. Poskušala sem ga ujeti, kljub temu, da ne vem, kam naj z njim, ko bo veterinarsko oskrbljen. Prostora nimam, treh posebnežev še nisem oddala. Mucek se ne pusti ujeti - kdo mu lahko to zameri po izkušnji, v kateri je izgubil nogo in rep, da o bolečinah in mukah brez veterinarske oskrbe sploh ne govorim! Neprestano mislim nanj, a žal lahko naredim le to, da z vami delim te zgodbe in upam, da se kateri mačji posebnež ali katera zgodba usede v vaše srce in naredite prostor poškodovancu Naju.

Naj (Foto: Nataša Lokar)

Namreč več kot toliko živali se ne da namestiti skupaj, ne da bi se zaradi tega tudi same začele počutiti slabo. Zato še predobro vem, da vsem ne morem pomagati, saj nimam dovolj prostora. Vem pa tudi, da lahko pomagam marsikateremu, če le najdem primeren dom za tiste, ki so že oskrbljeni in zato moje pomoči ne potrebujejo več. Če razmišljate o posvojitvi mačka in ste odgovorni skrbniki, bom vesela vašega klica! Če ne drugega, bom iz tega razumela, da je še kje kdo, ki meni, da mački kot so Dama, Pilar, Gunci in Naj zaslužijo drugo možnost. Da torej tako misli še kdo drug razen mene in peščice mojih kolegov iz društva. Vesela bom tudi, če boste to zgodbo povedali še komu - morda pa bo ravno ta oseba tista, ki bo koga od mojih varovancev odpeljala v srečno življenje?

Naj je skupaj s Kusasijem našel nov dom (januar, 2010)

Nataša Lokar (napisano po pripovedovanju kolegice)