Sedim za računalnikom in opazujem moje kosmate razvajence, ki poležavajo na stolih, kavču ali v svojih košaricah. Niti sanja se jim ne, kako jim je lepo, ker jim je toplo, ker jih nihče ne preganja in ker nikoli niso lačni. S tem se ne obremenjujejo tako kot jaz, so samo zadovoljni, da so tam kjer so.

Mnogo jih ni te sreče. Tavajo dneve in noči po ulicah, se skrivajo v grmovju, kanalih, za smetnjakih ali kleteh. Begajo iz enega konca na drugega, da se izognejo vsem mogočim nevarnostim, medtem ko iščejo kaj užitnega za v kruleči trebušček.

Mucek po imenu Robert. Njegova zgodba se dogaja daleč od nas na drugem koncu sveta. Njegov dom je ameriška univerza v državi Utah, kjer biva v laboratoriju. V lobanjo ima navrtano luknjo, skozi katero so napeljane elektrode, ki merijo njegove možganske aktivnosti.