Mačji virus FIV

FIV je kratica za Feline Immunodeficiency Virus in pomeni mačji virus imunskega primanjkljaja (če je komu lažje, ga lahko primerja s človeškim HIV). Gre za “počasen” virus, ki napada imunski sistem in poteka v 3 fazah:

• 1. faza je faza okužbe oz. akutna faza. Takrat se povečajo žleze, saj se virus naseli v bezgavkah, ki proizvajajo protitelesa. Mačka ima lahko tudi vročino in druga vnetja. Simptomi se pokažejo 4-6 tednov po okužbi z virusom FIV.
• 2. faza je prikrita oz. latentna faza, ki lahko traja več let. Mačka ne kaže kliničnih znakov, je le bolj občutljiva (npr. na prehlade) oziroma je bolj podvržena možnostim drugotnih okužb.
• 3. faza je FAIDS (Feline Acquired Immunodeficiency syndrome) faza, ko je imunski sistem že zelo načet in so drugotne okužbe (oziroma tako imenovane oportunistične okužbe) lahko usodne.

 

 

Ker se prisotnost virusa FIV napačno enači s tretjo fazo bolezni, imenovano FAIDS oziroma po domače »mačji aids«, zna izraz marsikoga precej prestrašiti. FIV je virus, ki povzroča FAIDS in v primerjavi s človeškim HIV virusom redkeje oziroma precej pozneje povzroči (F)AIDS fazo. To v praksi pomeni, da mačka lahko živi dolga leta brez kakršnihkoli simptomov (=zunanjih znakov bolezni).

V zgodnjih raziskavah virusa FIV so bile uporabljene precejšnje (umetno spodbujene) virusne obremenitve preučevanih živali, kar je pripeljalo do domneve, da je virus precej virulenten. Na podlagi tega so znani podatki, da mačka lahko živi le nekaj let po okužbi z virusom, kar pa se je v kasnejših raziskavah izkazalo kot napačna trditev. Če povemo drugače: pri FIV pozitivnih mačkah, ki živijo kvalitetno življenje, je virus FIV večinoma v benignem (=nenevarnem, neškodljivem) stanju ter ne spodbudi FAIDS (torej bolezenske) faze.

 

Zdravljenje

Obolenja za virusom FIV se ne zdravi. Okužba je doživljenjska. Kljub temu lahko okužene mačke živijo povsem normalno (in dolgo) življenje. Ko pride do drugotne okužbe – recimo prehlada – je treba le hitro odreagirati in pričeti zdravljenje čim prej. Zdravi se torej le drugotne okužbe, do katerih pride zaradi zmanjšane imunske odpornosti. Preventiva je najboljše zdravilo, torej je priporočljivo, da se mački omogoči izključno notranje življenje in primerna prehrana. Kot pri vseh ostalih boleznih tudi za virus FIV obstajajo alternativna zdravljenja in sicer v smislu povečanja odpornosti ter krepitve imunskega sistema. Obstaja sicer tudi cepivo proti virusu FIV, vendar so za sedaj o priporočljivosti le-tega mnenja še precej deljena.

 

Okužba

FIV je prisoten v telesnih tekočinah okužene mačke, torej v krvi in tudi slini. Kljub temu je prenos s slino pri medsebojnem umivanju ali pitju oziroma hranjenju iz iste posode manj verjeten, saj gre za »krhek« virus, ki zunaj telesa ne more preživeti dolgo. Za prenos virusa na drugo mačko je potrebna večja količina le-tega. Ta pogoj je najpogosteje izpolnjen pri pretepih in v času parjenja oziroma v primeru globokih ugrizov. Verjetnost, da se bo zdrava mačka okužila, je večja, če okužena mačka ugrizne neokuženo (zdravo) do krvi – okužena slina se prenese v krvni obtok. V obratnem primeru, torej če neokužen maček ugrizne okuženega, je možnost prenosa veliko manjša, saj virus nima neposrednega stika s krvnim obtokom.

Domnevna pot prenos virusa je tudi med samim parjenjem, vendar so mnenja strokovnjakov na tem področju še deljena. Najverjetneje pride do prenosa virusa med parjenjem takrat, ko samec drži (ugrizne) samico za hrbtno gubo (vrat).

Možen je tudi prenos okužbe iz mame na mladiče tekom razvoja v maternici ali pa po kotitvi s sesanjem mleka. Glede verjetnosti prenosa iz matere na mladiče veterinarska stroka ni povsem enotna, kljub temu pa je ocenjena verjetnost nekje med 20% do 30% (odstotek naj bi bili višji, če se mačja mama okuži v času brejosti).

Virus FIV je nevaren mačkam – ne prenaša se na nobeno drugo vrsto (recimo psa) in ni nevaren človeku.

 

 

Gledano širše se možnost prenos virusa FIV v populaciji zunanjih (nekastriranih / nesteriliziranih) mačk poveča pod naslednjimi pogoji:

• Čas gonitve
  Goneča se samica privablja samce na velike razdalje. Pretepi in boji za samico so lahko zelo ostri. Samice se lahko okužijo med samim parjenjem (verjetneje kot posledica ugrizov in ne zaradi same paritve).
• Teritorialnost
  Mačke so teritorialne živali, ki glede na potrebe po hrani, zavetju in samicah branijo svoje ozemlje oziroma zavzemajo drugega. Teritorialno vedenje je bolj izrazito pri nekastriranih samcih, saj jih testosteron (=spolni hormon, ki se po kastraciji neha proizvajati) sili v nadzorovanje ozemlja in paritev s čim več samicami. Nesterilizirane samice pa so primorane braniti svoje ozemlje v času vzreje mladičev, saj jim morajo zagotoviti dovolj hrane za preživetje.
• Število živali
  Mačke v mestih se pojavljajo v večjih kolonijah na majhnih ozemljih in lahko ob zadostni količini hrane prijetno sobivajo in znotraj družinskih vezi tvorijo skupine, ki skupaj branijo neko ozemlje. Če so mačke nesterilizirane in samci nekastrirani, se gostota mačk s časom povečuje, kar pomeni, da količina hrane, ki je bila tedaj na voljo, kmalu ni več zadostna. Takrat postanejo boji pogostejši in možnosti za prenos FIV večje.

Uspešna preventiva je torej sterilizacija mačke oziroma kastracija mačka, predvsem, če muca hodi tudi ven!

 

Testiranje

Največkrat uporabljeni so hitri testi, ki preverjajo prisotnost protiteles in NE prisotnosti virusa samega. Gre za tako imenovane »ELISA« teste oziroma »CITE« ali »COMBO« (kombinirane) teste, ki lahko preverjajo tudi prisotnost protiteles za mačjo levkemijo/levkozo (FeLV). Ker naj bi bili ti testi delno nezanesljivi, stroka v primeru pozitivnega rezultata priporoča še IFA test (Immuno-Fluorescent Antibody Test) ali Western Blot test (Protein Immunoblot). Ta test naj bi bil veliko bolj zanesljiv kot »ELISA« test, za katerega so raziskave pokazale, da je pozitiven rezultat v kar 7% testov napačen. Vzrok nezanesljivosti hitrih testov naj bi bil testiranje na prisotnost protiteles, ki jih lahko sproži več dejavnikov, ne le virus FIV.

V tujini (primer: Anglija – University of Bristol Veterinary Pathology labs) je na voljo tudi test, ki preverja prisotnost samega virusa FIV (išče virusno DNA) in je torej najbolj natančen.

Ravno zaradi nezanesljivosti in same narave testov se odsvetuje testiranje mačjih mladičev do 16. tedna starosti, saj so testi lahko lažno pozitivni. Možnost okužbe mladičev v maternici FIV pozitivne mačke naj bi bila namreč zelo nizka (v nasprotju z mačjo levkozo), vendar mladiči s sesanjem materinega mleka dobijo tudi materina protitelesa za virus FIV. To pomeni, da testi, ki delujejo na principu zaznavanja protiteles (hitri testi) pokažejo pozitiven rezultat ne glede na to ali je mladič dejansko okužen z virusom ali ne. V primeru, da mladič ni okužen, začne v obdobju med 12. in 16. tednom vzpostavljati svoj imunski sistem in količina protiteles pridobljenih z materinim mlekom počasi upada. Zatorej priporočamo, da, če je bil mačji mladič pozitiven na FIV, ponovite testiranje čez nekaj mesecev.

 

 

Živeti s FIV pozitivnim mačkom…

…ni noben bav-bav. Verjamemo, da se zgoraj napisano bere s cmokom v grlu, vendar, če ste se pripravljeni o bolezni pozanimati in mačku ali mački nuditi kvalitetno oskrbo, lahko z vami živi zdravo in zadovoljno še dolga leta.

Da bi preverili utemeljenost strahu pred visoko umrljivostjo mačk z virusom FIV, je bilo narejeno kar nekaj raziskav, od katerih jih nekaj podajamo tukaj:

• večletna raziskava »FIV Monitoring Project« (Glasgow Veterinary School) je pokazala, da je bil v raziskovanem obdobju višji delež umrlih mačk, ki so bile FIV negativne kot delež mačk, ki so bile FIV pozitivne
• 14-letna študija Maureen Hutchison B.Sc, BVMS, MRCVS (veterinarska svetovalka organizacije Cat Action Trust ter spletne strani Cat Chat) je pokazala, da je večja verjetnost, da FIV pozitivna mačka umre zaradi nesreče (najpogostejši vzrok so povozi), kot pa da umre zaradi FIV povezanega stanja.
• 10-letna študija Dr Diane D. Addie (predavateljica veterinarske virologije, University of Glasgow) je zajemala monitoring (=spremljanje) 26ih mačk, okuženih z virusom FIV in je pokazala, da okužba ni vplivala na življenjsko dobo preučevanih mačk.
• ameriške študije kažejo, da več FIV pozitivnih mačk umre zaradi evtanazije (saj je posvojitvena statistika FIV pozitivnih mačk izjemno nizka), kakor zaradi delovanja FIV virusa.

Pričakovana življenska doba FIV pozitivne mačke naj bi tako bila 15 let ali več, torej ob kvalitetni oskrbi (ki si jo zasluži vsaka žival) ravno tako kot velja za »neokužene« mačke.

 

Bivanje

Muc z virusom FIV je torej povsem normalen muc. Zanj je priporočljivo, da biva izključno notri, da se virus FIV ne prenaša na druge mačke in da muc ni izpostavljen virom drugotnih okužb. Paziti je potrebno na prepihe, kopanje (se odsvetuje) oziroma kakršnekoli možnosti prehlada.

 

Mačja družba

Tudi sobivanje z drugimi (zdravimi) mačkami ne bi smelo biti problematično, v kolikor je hierarhija med njimi že izoblikovana in ne prihaja do pretepov. Če se muci razumejo in imajo radi, naj vas ne skrbi, saj je verjetnost prenosa virusa FIV s slino zelo majhna, zato umivanje med muci ni verjeten način prenosa oziroma naj bi bila verjetnost le 1 do 2 %. Najbolj idealno (za lastnikove živce) pa je, če je muc edinček.

 

Hrana

Priporoča se visoko-beljakovinska dieta, kar pa zopet ni velik problem. Ob današnji ponudbi vseh mogočih zvrsti kvalitetne hrane je izbira ogromna. Najbolje je, če mačka uživa le briketirano hrano, saj mokra (konzerve) ni primerna, ker lahko povzroča stomatološke težave (vnetje dlesni, obolenja zob), h katerim so FIV pozitivni mački bolj nagnjeni. Nikakor se taki mački ne sme dajati surove oziroma toplotno neobdelane hrane (meso, jajca), saj v surovi hrani prisotne bakterije (ki zdravemu mačku niso nevarne) lahko ogrozijo njeno zdravje.

 

 

Veterinarska oskrba

Če se muc prehladi ali kako drugače zboli, je potrebno čim prej poiskati veterinarsko pomoč in pričeti zdravljenje. Kar pa velja za vsakega mačka, torej tudi za zdravega, le da je treba pri pozitivnih mucih odreagirati še hitreje.

Virus FIV povzroča zmanjševanje števila belih krvnih celic, ki so del našega imunskega (obrambnega) sistema. Posledično naj bi bila FIV pozitivna mačka bolj podvržena drugotnim okužbam. Kljub temu se je v praksi pokazalo, da praviloma FIV pozitivne mačke ne doleti več okužb kakor neokužene mačke, le zdravljene je lahko dolgotrajnejše. Naj vas tako ne prestraši spisek možnih bolezni/okužb, ki je na voljo skoraj na vsaki spletni strani, ki predstavlja virus FIV. Kot najpogostejše bolezni (okužbe) so navedene kronična diareja, vnetje dlesni, odpoved ledvic, anemija, okularne težave ter nevrološke težave, ki so zelo redke. Verjamemo, da vas morda prebrano prestraši, vendar gledano realno lahko z napisani zboli vsak maček. Potrebno je tudi vedeti, da mačka ne bo doletelo vse našteto. V društvu se ob najdbi ter začasnemu nameščanju mačk tudi velikokrat srečujemo z zgoraj naštetimi oboljeni/okužbami, kljub temu, da so mačji najdenčki FIV negativni! Ključ do dobrega zdravja je torej primerna in kvalitetna oskrba mačka – drugače je muc podvržen okužbam pa naj bo FIV negativen ali pozitiven.

FIV pozitivnega mačka se z aktivnimi ali pol-aktivnimi cepivi ne cepi. Proti ničemur – ne proti kugi, ne proti levkozi ali čemurkoli drugemu. Pri cepljenju z aktivnim ali pol-aktivnim cepivom gre namreč za vnos oslabljenega živega virusa v telo (telo še vedno odreagira z izdelavo protiteles, čeprav resnične okužbe ni), zato mora biti žival zdrava, ko se cepi, drugače lahko zboli.

Priporoča pa se cepljenje FIV pozitivnih mačk z neaktivnimi cepivi (vnos mrtvega virusa), še zlasti proti kugi in respiratornim boleznim. Kuga je precej trdoživ virus in se ga lahko prinese v stanovanje tudi s čevlji ali obleko, zato je priporočljivo cepiti tudi izkljucno notranje muce. Proti levkozi (FeLV) izključno notranjega muca (kar je tako ali tako za FIV pozitivne mačke skrajno priporočljivo) ni potrebno cepiti, saj je za okužbo potrebna večkratna ali dolgotrajna izpostavljenost.

 

Neaktivno cepivo

Torej je cepljenje z neaktivnimi cepivi visoko priporočljivo. Samo cepljenje z neaktivnim cepivom naj ne bi bilo nevarno za mačka, vendar mora biti cepljen v času, ko nima kliničnih znakov/drugotnih obolenj. To pomeni, da ne sme biti prehlajen ipd., ampak mora biti zdrav. Pred cepljenjem se lahko naredi tudi krvna slika. Neaktivno cepivo samo po sebi naj ne bi povzročalo stranskih učinkov oziroma drugače rečeno – mački ga prenašajo dobro in jim “ne škodi”.

Vprašanje pri cepljenju FIV pozitivnega mačka pa je, kako telo odreagira na cepivo oziroma kakšno stopnjo protiteles proizvede proti recimo kugi. To pa je odvisno od živali/organizma samega – lahko proizvede visoko stopnjo protiteles ali pa na cepivo ne odreagira in proizvede malo protiteles, kar pa pomeni, da kljub cepivu žival ni zaščitena. Veliko vlogo pri delovanju cepiva igra odziv organizma (telesa) živali – kako bo telo tvorilo protitelesa.

Vse veterinarske klinike pri nas nimajo neaktivnih cepiv (cepiv z mrtvimi virusi) oziroma jih imajo le nekatere, tako da se je potrebno pozanimati, kam lahko mačka pripeljete na cepljenje.

Kako se cepljenje ponavlja, je odvisno od posamezne živali in njenega fizičnega stanja. O tem se je najbolje dogovoriti z veterinarjem, ki zdravi vašo mačko.

 

Preventivno cepivo proti virusu FIV (Fort Dodge vaccine)

Cepivo naj bi bilo 85% uspešno, vendar se mnenja razlikujejo. Koristnost cepljenja je še vedno predmet razprave, po eni strani zaradi vprašljive učinkovitosti po drugi strani pa zato, ker je mačka po cepljenju avtomatično pozitivna na FIV (pri testiranju z ELISA, IFA in Westrn Blot test). Slednje pomeni, da je v tem primeru v zavetišče sprejeta (torej izgubljena ali zavržena) mačka lahko evtanazirana zaradi domnevne okuženosti z virusom FIV. V izogib podobnim situacijam je visoko priporočljivo mikročipiranje lastniških mačk, ki imajo možnost izhoda.

Cepivo proti virusu FIV v Sloveniji ni registrirano oziroma je trenutno na voljo le v ZDA. Po zadnjih podatkih naj bi Floridska Univerza razvijala cepivo proti FIV, po katerem bi lahko ločili cepljene mačke od tistih, ki so zares pozitivne.

 

Povzetek

• Virus FIV prizadene imunski sistem in ostane v mački do konca življenja.
• Virus FIV je nevaren le mačkam in se ne prenaša na druge vrste živali ali ljudi.
• FIV pozitivne mačke večinoma živijo dolgo, zdravo življenje brez zunanjih simptomov.
• Virus FIV se med mačkami ne prenaša med igro, crkljanjem, preko uporabe istega mačjega stranišča ali posod za hrano in vodo.
• Virus FIV se prenaša s transfuzijami, prenosom krvi (rana – rana), med parjenjem in pretepi (z globokimi ugrizi).
• Možnost, da kastriran/sterilizirana mačka okuži druge, je zelo majhna – če ne pride do hudih pretepov. Torej naše mačke lahko mirno sobivajo ena z drugo.
• Da FIV pozitivnim mačkam zagotovimo čim daljše in kvalitetno življenje je priporočljivo izključno notranje bivanje, čim manj stresa, kvalitetna prehrana, zagotavljanje takojšnje in dobre veterinarske oskrbe.

Zaradi napačnega interpretiranja delovanja virusa FIV in neutemeljenih strahov potencialnih posvojiteljev, je večina FIV pozitivnih muc evtanazirana, saj je posvojitvena statistika zelo nizka oziroma skoraj nična. Ker so tudi FIV pozitivni mački popolnoma »normalni« mački in imajo enako potrebe kot vsi drugi, vas pozivamo, naj vas pri odločanju za posvojitev mačjega ljubljenčka to ne ovira.

 

Viri

• Cornell University, College of Veterinary Medicine
• Best Friends Animal Society
• www.petcoach.com
• University of Bristol, School of Clinical Veterinary Science, Division of Veterinary Pathology, Infection & Immunity

Priporočeno branje:

• CatChat.org (informacije o virusu FIV)
• Celia Hammond Animal Trust (C.H.A.T je fundacija, ki pomaga iskati mačkam nov dom, nudi veterinarsko oskrbno na svojih klinikah ter izobražuje o virusu FIV)
• Catwork Sanctuary (Catwork Sanctuary je zasebno, neodvisno zavetišče za muce, ki je »specializirano« za oddajo muc, ki težje najdejo dom ali pa so obolele z virusom FIV ali FeLV)