Mikrosporija

Mikrosporija je kožna bolezen, ki jo povzročajo glivice, med katerimi je najpomembnejša vrsta Microsporum canis. Pri nas je znana tudi kot »mačja bolezen«, kar pa ni povsem pravilna opredelitev. Res je, da mikrosporijo največkrat prenašajo mačke, vendar tudi psi, govedo, konji, ovce in koze, morski prašički, ljudje itd. – gre torej za obolenje, ki se prenaša iz živali na ljudi in tudi iz ljudi na živali. Strokovno to imenujemo zoonoza. Mačke so žal med največjimi »krivci« zaradi večih dejavnikov, predvsem pa zato, ker dostikrat ne kažejo kliničnih znakov oziroma znakov okužbe in so zato lahko vir obolenja, same pa ne zbolijo. Eden pomembnejših dejavnikov pri prenosu bolezni je okolje – torej tam, kjer se živali srečujejo. Zatorej so zunanje mačke oziroma prostoživeče mačke in lastniške mačke, ki imajo možnost zunanjega izhoda, tako bolj izpostavljene mikrosporiji. Enako velja za pse, ki so izključno zunanji.

Lastniki kosmatincev, ki so diagnosticirani (= je bilo pri njih ugotovljeno) s tem obolenjem, so po naših izkušnjah zaradi nepoznavanja obolenja in pomanjkanja uporabnih informacij pogosto zelo prestrašeni in morda pomislijo tudi na evtanazijo (usmrtitev) živali. Zato vam želimo mikrosporijo predstaviti bolj podrobno in hkrati pojasniti, da gre kljub strašnemu prizvoku, ki ga nosi ime mikrosporija, le za glivično obolenje, ki je popolnoma ozdravljivo tako pri živalih kot pri ljudeh!

 

 

Opredelitev obolenja

Mikrosporija je torej kožno (dermatološko) obolenje, ki jo povzroča ena izmed več vrst glivic iz rodu Microsporum in Trichophyton, med katerimi je najpomembnejša glivica Microsporum canis (na splošno je povzočitelj bolezni v 80%, pri mačkah v 95% primerov). Enostavno povedano gre za glivice iz vrst dermatofitov (=se hranijo s kožnimi tvorbami), ki se razširjajo s sporami (= glivična oblika, ki preživi neugodne razmere, ko ni gostitelja) in niso vidne s prostim očesom. Mikrosporija je prisotna po vsem svetu v vseh letnih časih.

Dermatofiti potrebujejo oziroma uspevajo s pomočjo keratina, snovi, ki jo najdemo v krempljih, dlaki, peresih, koži ipd. Znaki okužbe se večinoma pojavijo na koži in dlaki, redkeje na krempljih in nohtih. Okuženo mesto je najpogosteje v obliki lišaja brez dlak ali pa so dlake na prizadetem mestu polomljene. Tipično se mikrosporija pokaže v obliki pravilnega kroga, znotraj katerega dlaka odpade, prizadeto mesto je pordelo, koža je lahko rahlo luskasta, vnetje pa lahko povzroča tudi srbečico. Pri živalih se lišaji večinoma pojavijo na ušesih, tačkah, repu in glavi, predvsem pri mačjih mladičih obolenje opazimo na tačkah in glavi, saj na teh mestih prihajajo v stik z okuženo mamo, ko sesajo mleko.

Lišaji imajo lahko premer od 1 do 9 cm (tipično cca 3 cm), lahko se širijo proti zunanjosti, pri čemer se sredina lišaja počasi celi. Dostikrat pa je lahko mikrosporija tudi atipične (neznačilne) narave, pojavijo se lišaji nepravilnih oblik, na netipičnih mestih, kot so hrbet, trebuh, zadnje tace itd., predvsem pa je pri odraslih mačkah in psih prizadeta koža lahko tudi bele barve (ni pordela).

 

Okužba in prenos

Ker je mikrosporija zoonoza, pomeni, da se lahko prenaša iz živali na človeka ter obratno, iz človeka na žival. Prenos se izvrši preko neposrednega kontakta z okuženim osebkom oziroma okuženimi predmeti (oblačila, čevlji, odpadla dlaka, predmeti za nego kožuha, mačja stranišča, transporterji, ovratnice, pohištvo itd.).

Načeloma so okužbi z mikrosporijo bolj izpostavljeni mladiči zaradi slabšega imunskega sistema (= skupek organov in celic, ki telo varujejo pred tujki), vendar slednje ni dokazano. Vsekakor pa razvoj in potek bolezni določa stanje gostiteljevega imunskega sistema. K večji možnosti okužbe prispeva tudi poškodovana koža (posledica zunanjih zajedavcev kot so garje in bolhe).

Do neke mere je lahko učinkovito preprečevanje okužbe z mikrosporijo tudi lastna nega mačk (z umivanjem odstranijo spore s kože in dlake). Tako naj bi bile mikrosporiji bolj izpostavljene dolgodlake mačke, ki si kožuha ne morejo tako temeljito čistiti, hkrati pa daljša dlaka brani spore pred soncem oziroma vročino, katere ne tolerirajo. Za enkrat pa še ni znano koliko spor/glivic (oziroma kolikšna izpostavljenost) je dejansko potrebno, da se žival okuži.

 

Zdravljenje

Mikrosporija je ozdravljiva bolezen tako pri živalih kot pri ljudeh. Zdravljenje živali izvajamo v skladu z veterinarskimi navodili, pred zdravljenjem pa je seveda potrebno postaviti ustrezno diagnozo. Če torej sumite, da ima vaš ljubljenček morda mikrosporijo, ga čim prej odpeljite na veterinarsko kliniko!

Mikrosporijo lahko zamenjamo za različna druga dermatološka/kožna obolenja kot so kožne alergije ali mačje akne, zato diagnozo lahko postavi le veterinar (dermatolog), običajno na podlagi spodaj predstavljenih metod.

 

Obstajajo tri metode, ki ugotavljajo prisotnost mikrosporije, večinoma pa sta v uporabi naslednji dve metodi:

 

1. Pregled pod Woodovo lučko:

Žival pod Woodovo lučko pregleda ustrezno usposobljen veterinar. Prostor se zatemni, veterinar pa s povečevalnim steklom, na katerem sveti UV lučka, pregleda kožuh, dlako in potencialna obolela mesta. Spore vrste Microsporum canis zasvetijo s specifično zeleno barvo, vendar metoda ni zanesljiva, saj manj kot 50 % spor fluorescira.
V praksi to pomeni: če dlaka »zasveti« (Woodova lučka je pozitivna), ima žival zagotovo mikrosporijo oz. če dlaka ne »sveti« (Woodova lučka je negativna), pa to kaže na 50 % verjetnost, da žival nima mikrosporije. V tem primeru se izvrši še mikološka preiskava.

 

 

2. Mikološka preiskava (gojišče):

Veterinar žival temeljito prečeše s specializirano (= temu namenjeno) sterilno krtačo. Odvzeto dlako se prenese na ustrezno gojišče in namesti v laboratoriju, ki zagotavlja ustrezne pogoje za rast in razmnoževanje spor (vlažno okolje s konstantno temperaturo 25⁰C). Če je gojišče po dveh do treh tednih negativno (na njem se ni razvil Microsporum sp.), je več kot 90% zanesljivo, da žival nima mikrosporije. Mikološka preiskava je tako bolj zanesljiva metoda, vsekakor pa priporočamo kombinacijo obeh.

 

 

Samo zdravljenje predvidoma traja 6 tednov, lahko pa tudi več, v odvisnosti od stopnje okužbe, fizičnega stanja osebka in naše temeljitosti ter doslednosti pri zdravljenju in razkuževanju. Zdravljenje je zaključeno, ko druga mikološka preiskava (npr. po šestih tednih zdravljenja) pokaže negativno gojišče.

Zdravljenje se lahko izvaja topikalno (žival kopamo v posebni raztopini oziroma mažemo s kremo) ali sistemsko (veterinar predpiše tablete), lahko pa tudi kombinirano. Tip zdravljenja je odvisen od obsega okužbe (ali gre le za nekaj lišajev ali več), starosti okužbe (ali se je žival okužila pred kratkim ali gre za staro okužbo) in stanja živali. Vsekakor pa mora mikrosporijo potrditi veterinar, kakor tudi predpisati ustrezno zdravljenje, ki se ga je potrebno držati.

Če imate v gospodinjstvu več živali in je bila pri eni ugotovljena mikrosporija, morate obvezno zagotoviti veterinarski pregled in ustrezno zdravljenje tudi drugim živalim, vsekakor pa tudi poskrbeti za higieno in razkuževanje prostorov. Ker se spore v okolju lahko obdržijo več mesecev in celo let, je temeljito razkuževanje in čiščenje prostorov ključnega pomena.

 

Razkuževanje

Nadvse pomemben del zdravljenja mikrosporije, če ne celo poglaviten, je ustrezna higiena ter razkuževanje prostorov, igrač ter drugih predmetov s katerimi živali prihajajo v stik. Najlažje je, da živali omejimo prostor (običajno lahko najbolj učinkovito razkužujemo kopalnico) in tako za čas zdravljenja razkužujemo le-tega. Vsekakor pa je treba po diagnosticirani (potrjeni) mikrosporiji razkužiti vse prostore, kjer se je žival gibala.

Prvi korak je torej čiščenje in razkuževanje vsega, s čimer je imela žival stik (celo stanovanje, celo hišo itd.). Razkužujemo z dezinfekcijskimi (razkužilnimi) sredstvi (kot so Spitaderm, Asepsol, Varekina, Virkon S, Ecocid in podobno) v predpisanem razmerju po priloženih navodilih (nekatera od navedenih razkužil lahko z mirno vestjo uporabljate tudi na pohištvu, sedežni garnituri, postelji). Posteljnino in obleke operemo na 90°C. Pri oblačilih, ki jih je treba prati na nižji temperaturi, dobite v specializiranih trgovinah posebne dodatke k pranju, ki uničijo glivice in bakterije.

Nadalje za čas zdravljenja živali razkužujemo le še prostor, kjer je žival med zdravljenjem nastanjena (npr. kopalnica, dnevna soba) in obleke s katerimi žival prihaja v stik. To ponavljamo na približno 3 dni. Potrebno je temeljito sesanje, razkuževanje prostora, menjavanje mačjega peska ob vsakem razkuževanju (zato v mačje stranišče natresemo le majhno količino peska, saj je potrebno ob vsakem razkuževanju stranišče razkužiti, star pesek odstraniti in nasuti novega). Po stiku z živaljo, ki jo zdravimo, razkužimo tudi sebe in oblačila operemo pri 90°C. Po nekaj tednih zdravljenja lahko razkužujemo le še 1x ali 2x na teden, saj žival ni več vir okužbe, vendar vam svetujemo, da enako razkužujete vseh šest tednov terapije.

 

 

Preventiva

Mikrosporija je eden od mnogih razlogov, zaradi katerih mora vsak od nas ob najdbi hišne živali čim prej obvestiti zavetišče. Ljudje, ki takšne živali kar vzamejo domov, s tem med drugim tvegajo širjenje bolezni nase in na svoje ostale ljubljenčke, medtem ko v zavetiščih izvajajo ustrezne karantenske postopke in preiskave. Če vam je najdena žival všeč in bi jo radi obdržali, se o tem vsekakor pogovorite z zavetiščem – dobri posvojitelji bodo zagotovo dobrodošli – hkrati pa naj se odvijejo vsi postopki za preprečevanje širjenja te in drugih bolezni.

Najboljša preventiva je seveda nadzor nad vašim ljubljenčkom, ki ga zahteva tudi Zakon o zaščiti živali. Izključno notranje mačke tako niso izpostavljene mikrosporiji oziroma nimajo stika z drugimi živalmi, ki bi bile lahko vir okužbe z mikrosporijo ali drugimi boleznimi.

Če imate doma potrjeno okuženo žival, je pomembno, da opazujete tudi sebe oziroma razkužujete izpostavljena mesta (roke, noge ipd.), vsekakor pa ni razloga za preplah. V kolikor na sebi opazite lišaj, se posvetujete s svojim osebnim zdravnikom.

In ne pozabite – gre le za glivično okužbo.

 

Viri:

• MedicineNet.com
• Citizendium.org
• FelineAdviseryBureau
• Vetstreamfelis
• Hillier, A. et al (2004): Advances in Veterinary Dermatology. Proceedings of the fifth world congress of veterinary dermatology. Vienna, Austria 25-28 Avgust 2004.
• Eldredge, D.M. et al (2008): Cat Owner’s Home Veterinary Handbook. 3rd Edition. Wiley Publishing, Inc.. Hoboken, New Jersey.