Kaj bo ukinitev evtanazij pomenila za živali?
V javni razpravi je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali, ki prinaša nekaj izboljšav. Med temi še posebej pozdravljamo besede ministra Dejana Židana o uvedbi obveznega čipiranja mačk in dihurjev. K obveznemu čipiranju smo v preteklosti že večkrat pozivali in veseli smo, da se ta sprememba zdaj tudi resnično obeta.
Druga zelo pomembna sprememba, ki zadeva dobrobit zavetiških živali, pa je v 26. in 31. členu. Po novem bo namreč hkrati ukinjena možnost evtanazije zdravih živali v zavetiščih, strošek oskrbe teh živali pa po 30. dnevu naložen prav zavetiščem: Peti odstavek 31. člena se spremeni tako, da se glasi: »Če zavetišče zapuščene živali ne odda v 30 dneh od dneva, ko je bila žival nameščena v zavetišče, krije nadaljnje stroške oskrbe živali imetnik zavetišča, v katerem je žival nameščena, razen za oddane hišne živali.« (Vir: e-uprava)
Zavetišča morajo sprejeti vsako najdeno hišno žival
Naša zavetišča so po trenutno veljavni zakonodaji dolžna sprejeti vse zapuščene hišne živali. Prvih 30 dni njihove oskrbe krije občina, ki ima v lasti zavetišče oziroma s katero ima zavetišče sklenjeno pogodbo (nekatere občine celo nimajo sklenjene pogodbe z nobenim zavetiščem, sankcije za to pa ne obstajajo). Po tem roku se žival lahko evtanazira. V praksi veliko živali v zavetišču ostaja dlje od sofinanciranih 30 dni – po podatkih iz letnih poročil zavetišč Ljubljana in Meli je povprečen čas za oddajo psov od 70 do 103 dni, pri tem pa nekateri psi v zavetiščih ostajajo tudi 500 dni in več (vir: letna poročila Zvetišča Ljubljana za 2014 – 2016 in letno poročilo Zavetišča Meli za 2016). Do evtanazij pa v praksi prihaja predvsem v primeru, da zavetišču zmanjka finančnih sredstev ali kapacitet za oskrbo živali in v primeru, da ima žival prehude vedenjske težave za normalno, kvalitetno življenje.
Po novem bo ukinjena možnost evtanazije zdravih živali po 30 dneh bivanja v zavetišču, hkrati pa bo strošek njihovega bivanja moralo nositi zavetišče samo. Nikjer pa ni opredeljeno (oziroma se ta del zakona ne spreminja), kako naj bi zavetišča, ki se že zdaj spopadajo s pomanjkanjem financ za nadstandardno oskrbo živali, po novem prišla do dodatnih sredstev.
Zavetišča še vedno poročajo o prenatrpanosti
MKGP spremembe Zakona utemeljuje z besedami: “… ker v zadnjih treh letih zavetišča niso poročala o težavah zaradi prenaseljenosti, se spreminja določbe usmrtitve živali po 30 dneh od namestitve v zavetišče. Prav tako po poročanju zavetišč v praksi večina le the v Sloveniji že prakticira politiko ne-ubijanja (no-kill policy).” (Vir: e-uprava)
Govora je o dvigu standardov na področju dobrobiti živali, kar pa je zgolj s prepovedjo evtanazij nemogoče, oziroma na dolgi rok lahko prinese ravno nasprotni učinek.Dobrobit obsega tudi kvaliteto življenja – toda kako naj živali živijo kvalitetno, če ni dovolj sredstev za njihovo oskrbo? Skrb za živali in delovanje zavetišča spremljajo neizogibni stroški. Tudi, če bi se vse delo v zavetišču opravljalo prostovoljsko, so tu še vedno stroški hrane, vode, vzdrževanja, elektrike, ogrevanja, odvoza smeti, goriva, sanitetnega materiala, čistil, zdravil, razkužil, obveznih cepljenj, antiparazitikov, pleničnih podlog … Od kod bo prišel denar za vse to?
Zavetišča poleg tega še vedno poročajo o prenatrpanosti in pomanjkanju sredstev. Nekaj primerov iz zadnjih let je na spodnjih povezavah:
- Julij 2017: Zavetišči Maribor in Ljubljana sta ustavili oziroma omejili sprejem mačk zaradi polnih kapacitet (KLIK, KLIK)
- Julij in avgust 2016: Zavetišči Ljubljana in Maribor ustavili oziroma omejili sprejem mačk zaradi polnih kapacitet (KLIK, KLIK)
- Julij 2014, avgust 2014, julij 2015: Zavetišče Ljubljana je omejilo sprejem in namestitev mačk zaradi polnih kapacitet
- Julij 2013: mariborsko zavetišče zaradi polnih kapacitet ustavilo sprejem mačk: KLIK
- November 2013, marec in april 2015: Obalnemu zavetišču zmanjkalo hrane in finančnih sredstev (KLIK, KLIK, KLIK, KLIK)
Nekje bo treba varčevati
Zdaj imajo zavetišča v primeru pomanjkanja sredstev ali prenatrpanosti možnost evtanazije. Ne zato, ker bi uživala v pobijanju živali, ampak zato, ker jim s tem lahko v izrednih primerih prihranijo nepotrebno trpljenje oziroma omogočijo namestitev druge živali, kot jim narekuje zakon. Kaj se bo zgodilo v prihodnosti, ko bo zmanjkalo prostora ali sredstev? Kaj pa živali, ki jih ne bo želel nihče posvojiti? Zavetišče naj bi bilo prehodni dom, ne prostor, kjer bo inteligentno živo bitje preživelo nekaj let svojega življenja. Če psa vzamemo neodgovornemu lastniku, ki ga je imel vse življenje priklenjenega na verigo, in ga za preostanek njegovega življenja zapremo v zavetiški pesjak, smo takemu psu res pomagali? Kaj pa mačke, ki več mesecev ali let preživijo v zavetiških boksih?
Sredstva za nadstandardno oskrbo s pomočjo donacij zavetišča že zdaj pridobivajo le s težavo in nič ne kaže, da se bo to v bližnji prihodnosti spremenilo. Denar ne bo kar na lepem padel z neba in tudi dodatni prostori se ne bodo zgradili sami. Kje bodo morala torej zavetišča varčevati in kaj bodo morala ukiniti, da bodo lahko oskrbela prav vse zdrave živali tudi po pretečenem 30 dnevnem roku? Bo to pomenilo več evtanazij poškodovanih in lažje bolnih živali (zlomi, mikrosporija, razna vnetja ter druge poškodbe in bolezni, ki sicer ne pomenijo nujno smrtne obsodbe), ki jih v večini primerov zdaj zdravijo? Kaj pa dudarji (sesni mladiči brez mame), ki jih ni dolžen oskrbovati in financirati nihče, pa večina zavetišč zanje vseeno poskrbi? Se bo varčevalo na njihov račun? Kaj bo s težje posvojljivimi živalmi, ki lahko v zavetiščih ostanejo tudi po nekaj let? Od zraka ne bodo mogle živeti.
Prehodni dom ali doživljenjska ječa?
Prepovedana naj bi bila evtanazija zdravih živali, vendar se na tem mestu postavi vprašanje, kaj sploh je zdrava žival. V zakonu namreč še vedno ni opredeljeno psihično zdravje živali.Je življenje v primeru, da je žival več let zaprta v prazen boks v upanju na novega lastnika, res vredno te besede? Kaj pa živali, ki sicer niso nevarne okolici, vendar je zavetiško življenje zanje tako stresno, da zapadejo v hudo depresijo ali se jim dobesedno zmeša? Tudi mi si želimo, da evtanazije ne bi bile potrebne, ampak – je smrt res najhujše, kar lahko doleti žival?
Bomo v naših zavetiščih kmalu priča prizorom iz tujine, kjer preveliko število psov živi na premajhnem prostoru od kruha in ostankov? Bodo zavetišča primorana ustaviti sprejem živali, ker zanje enostavno ne bodo mogla skrbeti? Kaj bo z zapuščenimi živalmi tedaj?
Če spremembo 26. in 31. člena ZZŽiv prenesemo v drug kontekst: Ali lahko mehaničnim delavnicam naložimo obvezno popravilo vsakega poškodovanega vozila, mehanik pa takega dela ne sme zavrniti, pri čemer strošek prve ure dela krije lastnik vozila, preostanek pa mehanična delavnica? Kaj bi to pomenilo za varnost vozil in ljudi v prometu?
In nenazadnje – ali s takim zakonom res spodbujamo odgovorno lastništvo? Se bo v zavetiščih na lepem znašlo še več neoznačenih »nikogaršnjih« živali, ki bodo zavržene ali predane v zavetišče, ker bodo tam zanje pač morali poskrbeti?
Zmanjšanje števila zapuščenih živali in s tem zmanjšanje evtanazij ni stvar zakona, ampak stvar osveščenosti in volje ljudstva. Dokler bodo ljudje neodgovorno kupovali (in zapuščali) svoje živali, toliko časa bo zapuščenih živali preveč. In ne glede na to, kako vsaki od njih želimo dober, odgovoren dom, teh enostavno ni dovolj. V DZZŽ Ljubljana trenutno zbiramo informacije in pripravljamo pripombe na predlagane spremembe. Oblikujemo tudi predloge za izboljšave nekaterih drugih členov Zakona o zaščiti živali, ki bi živalim dolgoročno resnično koristile.
Novice
