Ali prosto živeče živali res potrebujejo našo pomoč?

Pred nekaj leti je Mestna občina Ljubljana sprejela odlok, ki na javnih površinah prepoveduje hranjenje prosto živečih živali. Odlok zajema tudi t. i. prosto živeče mačke, kar je povzročilo buren odziv javnosti. Mačke so namreč živali, ki jih je človek udomačil pred več tisoč leti in ki so tako dolgo preživele prav zato, ker smo ljudje skrbeli zanje. Kljub vse večji ozaveščenosti javnosti in trudu posameznikov, da se za take mačke čim bolje poskrbi, je prosto živečih mačk pri nas še vedno ogromno. Če jih hranimo, nas poznajo. Če nas poznajo, jih lahko ujamemo. In le, če jih lahko ujamemo, lahko poskrbimo za njihovo sterilizacijo, kastracijo in veterinarsko oskrbo, s tem pa dolgoročno zmanjšujemo problem.

Odlok je bil naknadno spremenjen tako, da so iz prepovedi izvzete nikogaršnje mačke, oskrbljene v okviru projektov sterilizacije in kastracije. To v praksi pomeni, da zanje hranitelji lahko še naprej skrbijo in jih hranijo, vendar je nujno, da se to počne v sodelovanju z ljubljanskim zavetiščem. Samo tako lahko učinkovito zamejimo rast populacije nikogaršnjih mačk in res kvalitetno poskrbimo zanje.

Nekoliko drugače pa je z divjimi živalmi.

O (ne)ustrezni rabi termina “prosto živeč”.

Morda se bo komu zdelo nesmiselno, pa vendar je treba opozoriti tudi na to. Pod besedno zvezo “prosto živeča žival” si najbrž marsikdo predstavlja vse živali, ki živijo zunaj. V mestih, v naravi, skratka povsod, le pri človeku doma ne. Do neke mere to sicer drži, pa vendar taka definicija ni pravilna. Prosto živeče živali so namreč divje živali. Torej take, ki jih človek skozi stoletja ali tisočletja ni udomačil, ampak so ostale divje. Udomačiti žival ne pomeni, da je ta vajena človeške bližine in da z veseljem vzame priboljšek iz človekove roke. Udomačevanje je proces, ki traja več generacij in ki ima posledice za celotno živalsko vrsto, ne le za posamezne predstavnike. Proces, v katerem človek skozi stoletja neko živalsko vrsto dela odvisno od človeka. Končni rezultat? Spremembe v videzu in obnašanju, ki se prenašajo na potomce (kar primerjajte psa in volka – razlike so očitne že na prvi pogled). In najpomembnejša lastnost – odvisnost od človeka. Udomačena žival v človekovi družbi načeloma uživa, predvsem pa brez njegove pomoči ne more preživeti v divjini. Posamezne divje živali lahko ukrotimo. To pomeni, da se posamezna žival lahko navadi človeške družbe in v njej celo uživa, nikakor pa to ne velja za njene potomce ali za druge predstavnike vrste. Cirkuški slon torej ni udomačen, je le ukročen oziroma prisiljen v to, da sobiva s človekom.

Raba termina “prosto živeč”, ko govorimo o mačkah, je torej neprimerna. Mačke so domače živali in kot take za svoje preživetje potrebujejo okolje, v katerem je prisoten človek. Same v naravi ne morejo preživeti. Morda bi jim lahko rekli “potepuške”, “zunanje” ali “mestne”, nikakor pa ne “prosto živeče”. In ker je človek tisti, ki je ustvaril problem potepuških mačk, naj človek zanje tudi poskrbi. Vendar na miren, civiliziran način, ki za okolico ni moteč. Situacija zato kliče po urejenih hraniščih, kjer bodo lahko mačke v miru živele, njihovi hranitelji pa bodo lahko v miru in brez težav z okoliškimi prebivalci svoje dobro delo opravljali še naprej. Tudi na javnih površinah.

Kaj pa golobi, podgane in miši? Kaj niso tudi to domače živali?

Pri nekaterih živalskih vrstah je razlika med divjimi in domačimi živalmi manjša. Tako sta na primer tako divja, mestna, “kanalizacijska” podgana kot tista, ki nekaterim ljudem dela družbo kot hišni ljubljenček, obe živali iste vrste (Rattus norvegicus). Vendar je domača podgana v procesu udomačevanja spremenila nekatere lastnosti, po katerih se od divje močno razlikuje. Divja podgana se človeka boji, v njegovi družbi ne uživa, če ima možnost, pred njim pobegne. Domača podgana pa je rada ob človeku, od njega ne beži, prav tako je manj občutljiva oziroma plašna v družbi drugih domačih živali, ki jim sicer predstavlja plen (na primer mačka, pes … ). Te lastnosti in mnoge druge spremembe, ki so se zgodile v procesu udomačevanja, bi ji zelo otežile ali celo onemogočile preživetje v naravi brez človekove pomoči. Obratno pa bi divji podgani bivanje s človekom povzročalo zelo hud stres in v ujetništvu ne bi mogla živeti kvalitetnega življenja. Podobno velja za golobe in miši.

Kaj pa ptice?

Veliko ljudi predvsem v zimskem času skrbi za divje manjše ptice. Nastavljajo jim hrano v dobri veri, da bodo ptičem na ta način pomagali preživeti zimo. To v resnici ni potrebno, saj so si ptice sposobne same poiskati hrano. S hranjenjem jih pravzaprav naučimo, da vir hrane najdejo pri nas in tu se lahko pojavi težava – kaj pa, ko smo dlje časa odsotni zaradi počitnic oziroma dopusta? Ali pa nekaj dni zapored ne nastavimo hrane, ker nismo uspeli iti v trgovino in je je zmanjkalo? Zaradi prekinitve hranjenja lahko ptice, ki so bile sicer navajene jesti pri nas, zaradi lakote poginejo. Je pa tako krmljenje do neke mere koristno z naravovarstvenega vidika, saj nam določene živalske vrste približa in prikupi. In znano je, da ljudje raje skrbijo za tisto, kar jim je blizu. Krmljenje ptic je tako dobro predvsem z vidika osveščanja in izobraževanja ljudi. Vendar ponovno poudarjamo – hranjenja, sploh v zimskem času, ne prekinjajte, ptice pa hranite s hrano, ki je zanje primerna.

Drugače pa je z vodnimi pticami, v Ljubljani lahko izpostavimo predvsem race mlakarice, saj tudi te ljudje radi hranijo. Odrasle živali se prehranjujejo z vodnim rastlinjem, mladiči pa z žuželkami. Če hranimo odrasle ptice, jim s tem omogočamo boljše pogoje za preživetje. To pomeni, da imajo lahko več mladičev, zanje pa hrane v obliki žuželk v kanalizirani Ljubljanici in tudi Savi močno primanjkuje. Zato večji del mladičev ne preživi. S hranjenjem odraslih tako nehote povzročamo smrt zaradi lakote naslednjim generacijam. Tudi tu je treba izpostaviti še problem neustrezne hrane. Najpogosteje ljudje ptice hranijo s kruhom. To jim omogoča zgolj golo preživetje, nikakor pa ne boljšega fizičnega stanja živali. Če ptice hranimo s kruhom, lahko pravzaprav dosežemo celo nasprotno – namesto, da bi jim pomagali, jim nevede škodujemo ali pa zaradi tega celo poginejo. Pri hranjenju s kruhom ptice dobijo občutek sitosti, čeprav v resnici niso site. Kruh namreč ne vsebuje hranil, ki jih ptica potrebuje za normalen razvoj in preživetje. Plesniv kruh lahko povzroča različne bolezni, preveliki kosi kruha pa zastoj v prebavnem traktu in s tem povezane okužbe prebavil, ki lahko vodijo v smrt.

V zadnjem času so se v mestih pri nas namnožile tudi vrane. Marsikdo pravi, da so “postale problem”, spet drugi jih hranijo v želji, da jim pomagajo preživeti. Vrane so, tako kot podgane in marsikatera druga “mestna” žival, oportunisti. Grejo tja, kjer je hrane veliko. In hrane je veliko v mestnih smetnjakih (pa žal tudi po tleh … ), za kar je kriv izključno človek. Še dodatno hranjenje pomeni postopno večanje števila vran, večanje števila vran pa je za nekatere ljudi moteče in se zatekajo k raznoraznim ukrepom, da bi se vran znebili.

In nutrije?

Nutrije so nekoč gojili za krzno, zato mnogo ljudi misli, da so to domače živali. Vendar je tak način zadrževanja v ujetništvu daleč od procesa udomačevanja (podobno se za krzno vzreja na primer lisice in rakune, pa je vsem jasno, da gre za divje živali). Tudi nutrije torej spadajo med prosto živeče živali in zato ne potrebujejo pomoči človeka v obliki hranjenja. Kot za druge živalske vrste tudi zanje velja, da jim ljudje s hranjenjem omogočajo boljše pogoje in s tem več mladičev. Ker so nutrije lovna vrsta, to pomeni, da jih lovci zaradi povečanega števila več odstrelijo. S hranjenjem odraslih osebkov tako posredno povzročimo smrt večjemu številu živali, kot bi jih bilo sicer. Nutrije so v naših krajih tudi invazivna vrsta. To pomeni, da s svojim delovanjem negativno vplivajo na naše avtohtone vrste živali, katerih število se postopoma zmanjšuje.

Kako torej ravnati?

Ko gremo v gozd, radi opazujemo divje živali. Tiho obstanemo, ko nam pot prečka srna, lisice, ki nas opazuje iz grmovja, morda še opazimo ne. V krošnjah dreves iščemo veverice in počasi izvlečemo fotoaparat, ko na drevesu opazimo sovo. Mravljišča opazujemo od daleč, v rekah tiho štejemo ribe in skušamo prepoznati čim večje število različnih ptic. Divjih živali se ne dotikamo, ne nastavljamo jim hrane, ampak jih spoštljivo opazujemo z razdalje, da jih ne bi prestrašili. Zakaj se torej v mestih obnašamo povsem drugače?

Tudi mestne živali so divje in tudi one bi rade v miru živele brez človeškega poseganja vanje. Še huje, z našo “pomočjo” jim včasih povzročamo hud stres oziroma jim še bolj škodujemo. Naslednjič, ko boste želeli nahraniti račke ali nutrije, se spomnite na vse njihove mladiče, ki zaradi tega ne bodo preživeli. Pomislite, kako bodo v mukah umrle zastrupljene podgane in miši, ki se bodo zaradi vaše “pomoči” znašle na “črni listi” deratizatorja, ki jih bo zastrupil, ker bodo nekoga motile. Pomislite, ustavite se in vdihnite. Opazujte jih od daleč, pustite jim biti to, kar najbolje znajo in v čemer najbolj uživajo – divje živali.

 

V redkih primerih tudi divje živali potrebujejo človekovo pomoč. Kadar najdete bolno ali poškodovano divjo žival, o tem obvestite pristojne. Ne skušajte jih reševati sami, saj jim z neprimernim ravnanjem lahko povzročite še dodaten stres in trpljenje. Če pa najdete zapuščenega mladiča divje živali, ga pustite pri miru. Zelo verjetno je, da v resnici ni zapuščen, ampak so njegovi starši blizu in ga le učijo veščin preživetja v naravi, ali pa so se od njega umaknili, da ne bi pritegnili vaše pozornosti.