Rešujem živali oziroma zakaj ne kupujem živali v trgovinah

Živali so v sodobnem svetu, kjer si človek lahko kupi vse, postale potrošna roba. Ko se odpraviš v nakupovalni center po kruh, solato in sok, se spotoma ustaviš v trgovini z oblačili po kavbojke in pulover, pri izhodu pa še v trgovini za živali (ali se ji ne bi morda moralo reči »z živalmi«?), kjer te iz (pre)majhnega terarija prestrašeno gleda nekaj parov oči. Morda se ti zazdijo ljubki, morda se ti zasmilijo, ampak vrečko s kavbojkami primeš v isto roko, kot kruh, solato in sok, prodajalka pa ti v zdaj prosto roko že tišči kartonasto škatlo, v kateri je tvoj najnovejši štirinožni prijatelj. Iz žepa zbezaš nekaj evrskih kovancev in se odpelješ domov.

 

 

Ko doma odpreš kartonasto škatlo, iz nje švigne drobno bitje. »Podgana« je pisalo na terariju. No, potem bo pa že držalo, kajne? Iz shrambe potegneš zaprašen akvarij, ki je tam že zadnjih 10 let, odkar je umrla dedkova zlata ribica. Ja, saj so tako rekli v trgovini, terarij bo v redu? Ponujali so ti sicer neko večjo kletko, ampak je bila absolutno predraga, poleg tega pa zanjo nimaš prostora. Kdo bi vendar plačal 100 € za bivališče za žival, ki je stala toliko, kot škatla cigaret? V terarij natreseš malo žagovine z vonjem po limonah, da ne bo preveč smrdelo, in z grozo ugotoviš, da ne veš, kako na terarij pritrditi najdražji del tvojega nakupa – napajalnik za vodo. Nekako ti uspe in zdaj opaziš, da tistega drobnega bitja, ki so mu v trgovini rekli podgana, ni nikjer. Pa ga začneš klicati (rekli so namreč, da so podgane pametne in se odzovejo na ime). Pikija ni nikjer in ko že skoraj obupaš, končno premakneš blazino na kavču in pod njo se skriva par prestrašenih oči. Poskusiš ga prijeti, da bi ga spravil na varno v njegov novi dom, pa te ugrizne. Ker drugače pač ne gre, Pikija v terarij premakneš z roko vred. Piki končno spusti tvoj prst.

Čez pol ure kri ne teče več, boli pa še vedno. Piki pozabljen čaka v terariju brez skrivališča in občasno kihne, a si preveč zaposlen s prižiganjem računalnika, da bi opazil. Podgana grize, hja, nekaj bo vendar treba narediti v zvezi s tem, kajne? Malo iz skrbi za lastno zdravje, malo pa tudi v želji preprečiti ponoven ugriz že besno tipkaš »podgana grize kaj naj storim« v spletni brskalnik. Naletiš na nek podganji forum. Po pol ure intenzivnega branja ugotoviš dve stvari. Prvič – če si rano pravilno oskrbel, ti ne bo hudega. In drugič – samooklicani izkušeni lastniki podgan so zmešani fanatiki. Po prebiranju njihovih zapisov na forumu tudi sam postaneš strokovnjak in se lotiš socializacije malega Pikija.

Čez tri tedne se utrujen vrneš iz službe in, kot vsak dan, najprej pozdraviš Pikija. In 15 roza bobkov, ki lezejo in piskajo okrog njega. Kaj pa je to? Izkaže se, da se je prodajalka v trgovini zmotila in da je Piki pravzaprav Pikica. In nenadoma te zadane – o podganah ne veš absolutno ničesar in pravkar si postal odgovoren za 16 malih življenj.

 

 

Tudi sama še vedno z grozo pomislim na to, kako neodgovoren je bil pravzaprav nakup moje prve podgane. Bil je samček, ljubek husky, ki sem ga poimenovala Boo. V trgovini sta bila samo še on in njegova sestrica in odločila sem se zanj, ker je imel na obrazu tako lepo sivo liso. Ki je, mimogrede, čez 2 tedna zbledela, kar je značilno za njegov vzorec. Pa tega nismo vedeli niti jaz niti prodajalci. Kot marsikateri novopečeni lastnik sem se tudi jaz prijavila na forum polna (milo rečeno neumnih) vprašanj o oskrbi podgan, na katere bi v resnici morala znati odgovoriti še pred nakupom. Skrbelo me je, ko je 5 minut predolgo spal, če slučajno česa ni hotel pojesti, ker je grizel in še bi lahko naštevala. Če bi takrat vedela vsaj pol toliko o podganah, kot vem danes, bi nama bilo obema lažje. Tako pa se mu lahko samo opravičim in zahvalim, da sem se večino stvari, ki jih danes vem o podganah, naučila prav od njega in predvsem zaradi njega.

Naučila sem se, da podgane nujno potrebujejo podganjo družbo. To sem prebrala na internetu in po razmisleku sem se odločila za posvojitev dveh samičk. Boo je bil zaradi hormonalne agresije kastriran in ‘fanatiki’ z interneta so rekli, da je lažje združiti samce s samicami, kot s samci. Imeli so prav. Boo je po prihodu Cookie in Nutelle praktično čez noč postal druga žival. Bil je bistveno bolj aktiven, crkljiv in vidno bolj vesel kot prej, ko je bil sam, pa čeprav sem se z njim ukvarjala ves svoj prosti čas. To je informacija, ki jo v trgovinah pogosto pozabijo omeniti. Ko pride kupec, ki hoče eno žival, se pač proda eno žival. Dveh noče. Ko stranka noče kupiti drage, a ustrezne kletke, se pač proda manjšo in cenejšo. Naučila sem se tudi, da prodajalci v trgovinah pogosto niti ne vedo, kako se za posamezno živalsko vrsto sploh skrbi. Ne želim metati vseh v isti koš, ampak že to, da en sam prodajalec ne ve (ali ne želi povedati), da je žagovina za podgane nevarna, se mi zdi nedopustno. Iglavci so za podgane namreč strupeni in dražijo njihov respiratorni sistem, razni »dišeči« dodatki v stelji pa so še toliko bolj nevarni. Pa kljub temu v marsikateri trgovini še vedno vidiš, da podgane živijo na žagovini in v terarijih. Podgane nekateri prijemajo za repe ne vedoč, da jih s tem lahko resno poškodujejo in jim povzročajo hudo bolečino. Nove podgane ponekod kar vržejo skupaj s starimi, kljub temu, da lahko pride do hudih pretepov (kar se včasih tudi zgodi). Nekatere trgovine še vedno ne ločujejo samcev od samic, kljub temu da so podgane spolno zrele že pri 5 tednih (ko se jih tudi loči od matere, prej se jih ne bi smelo). Zanimivo je tudi, da so v nekaterih trgovinah vse podgane čudežno stare ‘3 mesece’. Pa gre lahko za 3-4 tedenske mladiče ali leto dni stare podgane. Pa vseeno raje verjamemo prodajalcem v trgovini kot izkušenim »fanatikom«, ki se z določeno živalsko vrsto ukvarjajo že vrsto let.

Odkar imam podgane, sem bistveno bolj pozorna nanje, kadar zaidem v kakšno trgovino z živalmi. Po zaslugi trgovin vem, kako zgledajo ušesne garje pri podganah, čeprav jih pri nas nismo nikoli imeli. Zgledajo kot majhne bunkice na ušesu in neizkušenemu novemu lastniku se na prvi pogled s podgano ne bo zdelo nič narobe. Prav tako ne prodajalcu in podgane ne bo zdravil nihče. Videla sem že pretepene in pogrižene podgane. Zelo pogosto trgovinske podgane kihajo – včasih kot reakcija na neprimerno steljo, pogosto pa se to kihanje razvije v okužbo dihal, ki ima lahko hude posledice in zaradi katerih podgana lahko celo umre. Vse prepogosto pa vidim, kako v terariju sredi trgovine ždi ena sama podgana. Nekatere trgovine sicer skušajo širiti sporočilo, da podgane potrebujejo podganjo družbo, pa vendar v najboljšem primeru piše: »Lahko imajo družbo drugih podgan, vendar bodo vesele tudi same, če se boste dovolj ukvarjali z njimi«. In to je laž.

 

 

Marsikdo reče, da živalim v trgovinah ni lepo, redkokdo pa pomisli, od kod so te živali pravzaprav prišle. Podganje farme. Večina je verjetno že slišala za t.i. »puppy mills«. Radi si mislimo, da so to grozote iz Amerike, ki se pri nas ne dogajajo, da preprodaje živali pri nas ni, da kaj takega pa vendar ne more biti dovoljeno. Slišala sem že komentarje, kot: »Če je živalim tako grozno, zakaj pa potem trgovin ne zaprejo? To že ne more biti res«. Pa je. Podgane v naše trgovine pridejo večinoma iz tujine, kjer so farme glodavcev resničnost. Samice so namenjene izključno razplodu, mladički izključno zaslužku. Brejost pri podgani traja 3 tedne, takoj ko skoti, se lahko ponovno pari in 3 tedne kasneje ima lahko novo leglo. Si predstavljate? Enkrat na mesec povprečno 12 mladičev. Spolno zrele postanejo nekje pri petih tednih in vse, kar poznajo, je življenje v majhni plastični kletki, kjer rojevajo in rojevajo, dokler se telo ne izčrpa. Ko postanejo odveč, se prodajo za hrano kačam. S socializacijo mladičev se nihče ne ukvarja. Pogosto se zgodi, da mladiči, ki pridejo iz takih farm, ne znajo in ne upajo plezati. V svojem prvem mesecu življenja, ko bi morali spoznavati čimveč novih stvari in ko bi morali največ časa preživeti v družbi človeka, so zaprti v premajhno kletko. Vse, kar poznajo, so njihovi bratci in sestrice, plastičen zaboj, malo žagovine in trda briketirana hrana. Bojijo se vsega – nenadnih gibov, zvokov, celo igrač. Mladički, ki bi morali biti najbolj radovedni in igrivi, se ne znajo igrati, ampak samo prestrašeno ždijo v kotu kletke. Ko začnejo jesti trdo hrano (pri treh tednih, ko bi morali še vsaj teden ali dva ostati pri mami), je čas, da odpotujejo v trgovino z živalmi, njihova mama pa se že pripravlja na naslednje leglo.

Na genetiko teh živali ne gleda nihče. Nikogar ne zanima, če je bil kateri od staršev bolan, pri kakšni starosti so poginili njihovi predniki in kakšne zdravstvene ali vedenjske težave so imeli. Podgane, ki imajo že tako kratko življenjsko dobo, tako umirajo še mlajše.

Podobno se dogaja tudi pri marsikaterem posamezniku, ki redi podgane za hrano kačam. Ne želim metati vseh rejcev v isti koš in verjamem, da so med njimi tudi taki, ki lepo skrbijo za svoje živali. Pa se mi zdi kljub temu potrebno poudariti, da so pri številnih takih rejcih razmere lahko zelo podobne tistim s podganjih farm. Edina razlika je morda v obsegu proizvodnje.

Večkrat so mi že ljudje rekli, da »rešujejo podgane iz trgovin«. Pa je to res? Si res rešil življenje z nakupom živali v trgovini? Kratek odgovor je »ne«. Malo daljši pa… Z nakupom si ustvaril povpraševanje. Kupil si podgano, v trgovini jih zato nimajo več. Naročijo nove. Potrebujejo 4 nove podgane, povprečno število podgan v leglu pa je 12. Kupil si eno, zato je na drugem koncu sveta v neki ogromni hali neka podganja mama skotila 12 novih bitij, ki bodo odraščala v enakih razmerah, kot že toliko živali prej. In spet bo prišel nekdo, ki jih bo želel »rešiti« in zgodba se bo ponovila… Trgovina je zaslužila, rejec je zaslužil. Živali še naprej trpijo. Kaj pa imaš od tega ti kot kupec? V najboljšem primeru zdravo žival s kratko življenjsko dobo, ki bi jo lahko dobil kje drugje. Verjetneje pa je, da imaš bolno, nesocializirano in agresivno žival, ki se te na smrt boji. Porabil boš več sto evrov za njeno veterinarsko oskrbo in obliže, s katerimi boš krpal svoje prste po tem, ko boš tej živali poskušal aplicirati zdravilo, ki ga tako nujno potrebuje. In porabil boš tedne, morda mesece, da boš svojemu novemu štirinožnemu prijatelju pokazal, da mu nočeš nič, da svet ni nič groznega. In morda ti ne bo uspelo.

 

 

Kje pa je rešitev? Kje pa naj dobim podgano, če ne v trgovini? Res je, da dobrih vzrediteljev podgan, ki bi vzrejali podgane izključno kot hišne ljubljenčke, pri nas ni. Občasno se sicer kdo odloči za »vzrejo« podgan, a gre žal pogosto za neizkušene nove lastnike, ki se jim podganice pač zdijo ljubke, a o njih vedo zelo malo. Dobre vzreditelje je treba zaenkrat iskati v tujini, pa tudi tam moraš biti previden, pri kom kupuješ. Sicer pa se tudi podgane včasih znajdejo v zavetiščih ali v oskrbi različnih društev za zaščito živali. Povprašaj najprej tam. Prav tako je še vedno ogromno ljudi, ki domov iz trgovine ali od rejca prinesejo brejo samičko in potem ne vejo, kam z mladiči. Take oglase lahko zaslediš na forumih, socialnih omrežjih, spletnih oglasnikih in drugod po internetu. Ogromno je tudi oglasov za oddajo mladih podgan, ki se jih je nekdo po nekaj mesecih naveličal, ali pa odraslih podgan, za katere iz takega ali drugačnega razloga lastniki ne morejo ali ne želijo več skrbeti. Sama posvajam samo od ljudi, ki take živali podarijo in na njih nimajo namena služiti. Preprosto zato, ker vem, da oskrba podganjih mladičev ne stane 10-15 evrov na podgano, kolikor nekateri zahtevajo zanje (če ravno ne naročajo zanje visoko kvalitetne hrane iz tujine in zanje poskrbijo, tako kot je resnično treba). Skratka – zaenkrat nič ne kaže, da bo podgan zmanjkalo. Če želiš pomagati, posvoji živali, ki so že tako nezaželene. Če želiš videti mladičke, obišči koga, ki jih ima. In kljub temu, da je težko, se v trgovini obrni stran od prosečega para oči. Vsem Pikijem, ki čakajo v trgovinah, boš najbolj pomagal tako, da greš domov brez njih…

 

Podgana iz zgornje zgodbe bi lahko bila morski prašiček. Lahko bi bila kunec, dihur, hrček ali degu. Lahko bi bila katerakoli žival, ki v trgovini čaka svojo usodo.