Rjavi medved v ujetništvu

Rjavi medved (Ursus arctos) je zavarovana vrsta, zato ga je prepovedano zavestno poškodovati, zastrupiti, usmrtiti, odvzeti iz narave, loviti, ujeti in zadrževati v ujetništvu. Ne glede na prepoved pa v Sloveniji vsaj 11 medvedov živi v ujetništvu. Zadrževanje teh medvedov v ujetništvu je dovoljeno ob upoštevanju pogojev za zagotovitev ustreznih bivalnih razmer in ustrezne nege, ki so predpisani v Uredbi o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu.

 

 

V Uredbi so navedeni minimalni pogoji, ki živalim še omogočajo preživetje. V ujetništvu se divjim živalim zagotovijo le najbolj osnovni vidiki in približki njihovega življenjskega sloga in naravnega okolja. Tudi v živalskih vrtovih, kjer imajo finančna sredstva in voljo, živalim ne morejo nuditi kompleksnosti in raznolikosti, kakršno vidimo v naravnih habitatih, in socialnega življenja, kot ga imajo te živali v naravi. Divje živali v ujetništvu živijo rutinsko življenje, polno frustracij in stresa. Pogosto razvijejo vedenjske motnje, npr. stereotipijo.

Medvedi so divje živali, ki sodijo v naravo in ne v kletko, pa naj ta ustreza vsem predpisom. Medvedi za svoje življenje potrebujejo prostrane gozdove. Njihovi teritoriji obsegajo do 10.000 ha in na dan lahko prehodijo tudi do nekaj deset kilometrov. Četudi so medvedi skoteni ali vzrejeni v ujetništvu, to niso domače živali. Proces udomačitve, kot ga poznamo na primer pri mačkah in psih, traja več tisoč let. Udomačene živali so od ljudi odvisne, saj jih oskrbujemo s hrano, zavetjem, nego in si bližine ljudi želijo. Divje živali pa so na drugi strani samozadostne in se najbolje počutijo brez vmešavanja ljudi. Zaradi nagonskega vedenja so potencialno nevarne človeku in tudi zato neprimerne kot hišni ljubljenčki.

 

 

S primeri medvedov v ujetništvu v Sloveniji smo se v našem društvu že srečali. Na nas se je v preteklosti obrnila tudi znana živalovarstvena organizacija PETA, ki nam je ponudila pomoč pri premestitvi enega izmed slovenskih medvedov v ujetništvu v ustrezno zatočišče v naravi.

 

 

Medvedje zatočišče je veliko gozdnato območje, ograjeno z zaščitno ograjo, kjer lahko medvedi, premeščeni iz neustreznih kletk, preživijo preostanek življenja v naravnem okolju. Mnogi medvedi, ki so bili pripeljani v zatočišča, se prej nikoli v življenju niso kopali v vodnih bazenih, plezali po drevesih ali kopali brlogov v zemljo. Medvedi, ki pridejo v zatočišča, so običajno starejši. Manjka jim že kakšen zob ali krempelj, imajo težave z vidom in so bili v ujetništvu predolgo, da bi jih bilo mogoče izpustiti v naravo. Za takšne medvede je zatočišče kot nekakšen dom upokojencev. Osebje zatočišča spremlja zdravje in obnašanje živali, po potrebi zagotovi veterinarsko zdravljenje in hrano za dopolnitev naravne prehrane, ki je medvedom na voljo v prostranih ograjenih prostorih. Prva medvedja zatočišča so bila zgrajena v Grčiji in Turčiji v zgodnjih 90. letih. Od takrat so zgradili zatočišča po celem svetu v državah kot so Tajska, Pakistan, Indija, Nemčija, Kitajska in Romunija.

 

 

S predlogom o oddaji medveda v zatočišče smo seznanili lastnika, ki pa nad idejo ni bil navdušen. Reakcija nas niti ni presenetila, saj je medved atrakcija za obiskovalce in vir dodatnega zaslužka, ki se mu lastnik ni pripravljen odpovedati za dobrobit in boljše počutje živali. Lastnik nam je zagotovil, da medved živi v dobrih razmerah, saj je kletka skoraj dvakrat večja od minimalne predpisane. V kletki sta bila sicer do nedavnega dva medveda, vendar je zaradi smrti enega izmed njiju preostalemu medvedu na voljo celotna površina. Kljub temu pa je taka kletka še vedno veliko premajhna in neustrezna za medveda. Še vedno bo medved vsak dan pod drobnogledom obiskovalcev, ki bodo drezali v kletko, mu metali hrano v ogrado ali mu kako drugače povzročali stres, česar zagotovo ne bi doživljal v zatočišču. Prav tako v tako majhnem ograjenem prostoru ne more izražati svojega naravnega vedenja, kar vodi v frustracijo. Namesto prostranega gozda je njegov dom kletka, kjer naj bi se zabaval in zamotil z nekaj avtomobilskimi gumami in drugimi igračami. To pa za medvedovo dobro počutje še zdaleč ni dovolj.

 

 

Žal mnogim lastnikom ni dosti mar za boljše počutje divjih živali v ujetništvu. Zato je toliko bolj pomembno, da posamezniki, ki se zavedamo neustreznih razmer, v katerih živijo divje živali v ujetništvu, ne obiskujemo in ne podpiramo njihovih dejavnosti. Prav tako je pomembno, da izobražujemo ljudi okrog nas, da medvedi in druge prosto živeče živali ne sodijo v ujetništvo!

 

Viri:

• Zloženka Osebna izkaznica medveda
• http://www.bornfreeusa.org/facts.php?p=187&more=1
• http://bearsanctuary.com/bear-sanctuaries-around-world
• http://www.humanesociety.org/issues/exotic_pets/facts/?referrer=
• http://www.prva-klinika.si/blog/2014/11/10/eticni-problemi/