Domov Kontakt Facebook
dzzz.si

Mačja levkoza

Mačja levkoza je bolezen mačk, ki jo povzroča virus mačje levkemije (FeLV – Feline leukemia Virus). Virus mačje levkemije spada v družino retrovirusov, kamor spadata tudi vsem znani virus HIV, ki pri ljudeh povzroča AIDS, in virus FIV, ki povzroča »mačji AIDS«, ter v poddružino onkovirusov. Izraz »onkovirus« pomeni, da je virus sposoben povzročiti rakavo spremembo tkiv, ki jih okuži.

Glavni značilnosti virusa sta visoka nalezljivost in pojav različnih obolenj (nastanek raka, slabokrvnost, levkemija idr.). Virus se lahko več let »skriva« v kostnem mozgu in ne povzroča bolezni, lahko pa napade imunski sistem in tako »olajša« razvoj drugih bolezni. Pred okužbo lahko mačke zaščitimo s cepljenjem. Virus FeLV najdemo pri mačkah povsod po svetu, vendar je pogostnost okužb močno odvisna od starosti, zdravstvenega stanja, okolja in življenja mačke.

Prenos FeLV

Virus FeLV se najpogosteje prenaša s slino in z izcedkom iz nosu, redkeje s krvjo, z urinom in iztrebki. Za okužbo je potreben tesen stik med živalmi. Lahko se prenese od matere na plod med brejostjo ali po rojstvu prek mleka. Vir okužbe so kronično okužene mačke, kar pomeni, da so z virusom okužene že dlje časa. Mački, ki so okuženi, vendar ne kažejo znakov bolezni, običajno niso zelo kužni. Samci se najpogosteje okužijo v obdobjih parjenja, prek ran, ki nastanejo pri mačjih bojih. Okužen samec lahko virus prenese na samico med parjenjem. Do prenosa virusa lahko pride tudi med skupnim čiščenjem kožuha. Prav tako je možen prenos pri souporabi posod za vodo in hrano.


Mačja mama lahko prenese virus na svoje mladiče med brejostjo ali z mlekom.

FeLV je v okolju precej neobstojen, saj ga uničijo že detergenti in belila, ki jih uporabljamo v gopodinjstvu. Prenos prek okuženih predmetov, kot so posodice za vodo in mačja stranišča, je zato malo verjeten. Večjemu tveganju za okužbo so izpostavljene mačke, ki so v stiku z okuženimi ali netestiranimi mačkami, torej mačke, ki se sprehajajo zunaj, kjer jih lahko ugrizne okužena mačka, ter mlade mačke. Mačji mladiči, predvsem pred četrtim mesecem starosti, so bolj dovzetni za okužbo s FeLV kot odrasle mačke, vendar lahko zbolijo tudi zdrave odrasle mačke, če so dovolj dolgo v stiku z virusom.

Mačja levkoza

Bolezen se pri mačkah različno odraža. Največkrat se pojavi slabokrvnost in slabša imunska sposobnost (imunski sistem ni sposoben obrambe pred drugimi povzročitelji bolezni). Pogosto virus povzroča rakasta obolenja, predvsem limfom (rak bezgavk) in levkemijo (nenadzorovano razraščanje nezrelih ali nenormalnih belih krvničk). Pojavijo se okužbe zgornjih dihal in stomatitis (vnetje sluznice in ustne votline). Pomnoževanje virusa oslabi imunski sistem, tj. organski sistem, ki je odgovoren za obrambo pred povzročitelji bolezni. Mikroorganizmi (bakterije, virusi, protozoji in glive), ki jih normalno najdemo v okolju in ki pri zdravih mačkah običajno ne povzročajo bolezni, lahko pri mačkah z oslabljenim imunskim sistemom povzročajo resna obolenja. Ti organizmi povzročajo sekundarne okužbe, kot so kronične oz. ponavljajoče se okužbe dihal, kronična vnetja ustne sluznice in mačji infekciozni peritonitis (vnetje potrebušnice), ki ga povzročajo koronavirusi. Okužene mačke so torej praviloma bolj dovzetne za druge bolezni, ki so zaradi slabšega imunskega odziva za njih lahko usodne.

Naj vas prebrano ne prestraši. Za omenjenimi boleznimi lahko zboli vsak maček. V primeru, da imate doma mačka z mačjo levkozo, morate biti le malo bolj pozorni na njegovo primerno in kakovostno oskrbo.

Simptomi okužbe s FeLV

V zgodnji fazi okužbe je običajno, da mačke sploh ne kažejo nobenih znakov bolezni. Vendar pa se lahko v določenem obdobju zdravje mačke postopno poslabša. Bolezen je nepredvidljiva. Pri nekaterih mačkah se simptomi pojavijo po nekaj tednih, pri nekaterih po nekaj letih, pri nekaterih sploh nikoli. Lahko se izmenujejo značilna obdobja bolezni z relativno zdravimi obdobji. Simptomi, ki nakazujejo okužbo s FeLV, so izguba apetita, izgubljanje teže, slabo stanje kožuha, slabo celjenje ran, seboreja (čezmerno izločanje lojnic), povečane bezgavke vratu, trajno zvišana telesna temperatura, blede dlesni, vnetja dlesni in gobca, driska, napadalnost, vedenjske spremembe in druge nevrološke motnje, različna obolenja oči, neplodnost samic, limfomi (rakava obolenja bezgavk), ki se lahko pojavijo praktično na vseh organih.

Odkrivanje mačk z mačjo levkozo

Mačke lahko na prisotnost bolezni testiramo. Okužbo ugotavljamo s hitrimi testi, za katere rabimo manjšo količino krvi in s katerimi dobimo rezultate v desetih minutah. S hitrimi testi dokazujemo prisotnost specifičnega virusnega proteina. Na ta način lahko testiramo tudi cepljene mačke, saj test ne zazna prisotnosti protiteles proti FeLV, ampak dokazujemo protein FeLV, torej prisotnost virusa v krvi.

V veterinarskih ambulantah se za odkrivanje okužb splošno uporablja test ELISA (encimskoimunski test), s katerim dokazujemo prisotnost virusnega proteina v krvi. Test je visoko občutljiv, kar pomeni, da pozitiven rezultat testa dobro napove dejansko okužene mačke. Test z visoko občutljivostjo bo pokazal malo lažno negativnih rezultatov. S tem testom lahko potrdimo okužbo že zelo zgodaj. Drugi test za odkrivanje okužb je IFA (indirektna imunoflourescenčna metoda), ki se izvaja v diagnostičnih laboratorijih. S to metodo potrdimo napredujočo okužbo. Mačke, ki so IFA-pozitivne, bodo le malo verjetno »premagale« okužbo, pri njih je napoved za prihodnost običajno precej slaba.

Negativen in pozitiven IFA-test. (foto: www.natvetlab.com/felv.php)

Preprečevanje širjenja mačje levkoze

Okužbi vaše mačke se najlaže izognete tako, da ji preprečite stik z okuženimi mačkami:

Kaj storiti, če imate več mačk in ste za eno izmed njih dobili pozitiven rezultat testa za FeLV?

Na žalost se velikokrat okužba pri mački ugotovi šele po tem, ko mačka že nekaj časa živi v skupnosti z drugimi mačkami. V takšnem primeru bi morale biti tudi ostale (zdrave) mačke, ki sobivajo z okuženo mačko, testirane in cepljene. V primeru negativnega rezultata je treba ostale mačke testirati še enkrat po treh mesecih, saj je inkubacijska doba (tj. obdobje od okužbe do pojava bolezenskih znakov) dolga vsaj tri mesece in se negativni rezultat lahko potrdi šele po tem obdobju. V idealnih primerih bi morali zdrave in okužene mačke ločiti med sabo in tako preprečiti prenos virusa med njimi.

Kako skrbeti za okuženo mačko?

Kako dolga je življenjska doba mačke z mačjo levkozo?

Življenjsko dobo mačke, ki ima mačjo levkozo, je nemogoče natančno napovedati. Z ustrezno nego in v idealnih razmerah lahko okužene mačke več mesecev preživijo brez bolezenskih znakov. Največ bolezni in smrti, povezanih z okužbo FeLV, se pojavi v dveh do treh letih po okužbi. Če je vaša mačka preživela že eno ali več hudih bolezni zaradi okužbe s FeLV ali pa že kaže bolezenske znake (ima trajno povišano telesno temperaturo, izgublja težo ali ima prisotne rakave spremembe), je pričakovani čas preživetja veliko krajši. Mačja levkoza je neozdravljiva in zanjo ni predpisanega specifičnega zdravljenja. Zdravijo se sekundarne okužbe, če do njih pride.

Kako očistiti in pripraviti stanovanje na novo mačko po tem, ko je v njem živela FeLV-pozitivna mačka?

Virus mačje levkemije v okolju preživi le nekaj ur. So pa FeLV-pozitivne mačke pogosto okužene z drugimi povzročitelji bolezni pri mačkah, ki lahko predstavljajo nevarnost za novo mačko. Pomembno je, da pred prihodom novega mačka temeljito očistite in razkužite prostore, kjer se je okužena mačka zadrževala. Za to lahko uporabite belilno sredstvo (npr. varikina, ki jo redčimo z vodo v razmerju 1 : 4). Priporočljiva je menjava posod za hrano in vodo, menjava ležišča, menjava stranišča in igrač. Nekateri veterinarji priporočajo tudi cepljenje nove mačke, preden pride v stanovanje, kjer je živela FeLV-pozitivna mačka.

Se lahko z virusom FeLV okužijo tudi ljudje?

Prenos virusa FeLV na ljudi in druge živali še ni bil dokazan. Kljub temu da se virus mačje levkoze širi samo med mačkami, pa si je po vsakem stiku z živaljo treba umiti roke, saj so lahko tudi zdrave mačke vir okužbe z drugimi povzročitelji. Večje tveganje za okužbo z zoonozami (bolezni, ki se z živali prenašajo na človeka) predstavljajo starostniki, majhni otroci, nosečnice in imunsko oslabljeni ljudje (bolniki z AIDS-om, bolniki na imunosupresivnem zdravljenju), saj imajo zmanjšano zmožnost imunskega odziva.

Viri:


Nazaj