Smo neprofitna, nevladna in prostovoljska organizacija, ustanovljena januarja 1999. Naše društvo je vpisano v razvid prostovoljskih organizacij in ima status društva, ki deluje v javnem interesu. Naše poslanstvo je izboljšati življenje živali z ozaveščanjem, izobraževanjem in praktično pomočjo tistim živalim, ki jo najbolj potrebujejo.
Kaj zagovarjamo
Dostojno življenje za vse živali brez trpljenja,
odgovorno skrbništvo za zmanjšanje števila nezaželenih živali,
izboljšanje dejanske in pravne zaščite živali,
prepoved ujetništva in izkoriščanja divjih živali,
končanje testiranja na živalih,
dosledno sterilizacijo in kastracijo mačk in psov,
etično in trajnostno rejo živali,
boj proti krznarskemu izkoriščanju.
Kaj delamo
Izobražujemo najmlajše,
organiziramo predavanja,
ozaveščamo na stojnicah,
ozaveščamo na internetu in v medijih,
organiziramo akcije, natečaje in dogodke,
sodelujemo pri spremembah zakonodaje za boljšo pravno zaščito živali,
sodelujemo z zavetišči, uradnimi institucijami, nevladnimi organizacijami in mednarodnimi organizacijami
Zakaj zavetišča pokajo po šivih? Problem ni nastal čez noč
V zadnjih letih je Slovenija na področju zaščite živali naredila pomembne korake naprej. Prepoved trajnega privezovanja psov, višji standardi za delovanje zavetišč in prepoved evtanazije zdravih živali kažejo, da kot družba dobrobit živali jemljemo vse bolj resno.
To so dobre in potrebne spremembe. Žal pa se je ob njih pokazalo, da dober zakon sam po sebi še ne pomeni tudi dobro delujočega sistema, ki bi za zapuščene živali lahko dobro skrbel.
Danes številna zavetišča opozarjajo, da so njihove zmogljivosti na robu. Nekatera so občinam že odpovedala pogodbe, ker preprosto nimajo več prostora za sprejem novih živali. Na terenu deluje ogromno prostovoljcev, ki vedno znova opažajo in opozarjajo na stanje, ki ni rožnato in precej daleč od črk na papirju. Kako smo prišli do tega?
Vse se je začelo z dobrim namenom
Leta 2021 je bila prepovedana evtanazija zdravih živali v zavetiščih. To je bil pomemben civilizacijski korak, saj zdrave živali niso več smele biti uspavane samo zato, ker zanje ni bilo prostora ali posvojitelja.
Toda hkrati ni bil vzpostavljen sistem, ki bi dolgoročno zagotovil financiranje njihove oskrbe, ki je postajala daljša in tudi bolj zahtevna. Zavetišča so morala razliko še naprej pokrivati sama – z donacijami, prostovoljnim delom in drugimi viri financiranja.
V naslednjih letih se je sistem financiranja zavetišč večkrat spreminjal, a nikoli ni bilo zagotovljeno, da bodo stroški oskrbe živali v celoti kriti.
Po trenutno veljavni ureditvi občina financira oskrbo prvih 60 dni, nato stroške do 180. dne krije država, po tem obdobju pa država krije le še manjši del stroškov. Prav živali, ki ostanejo v zavetiščih najdlje – zaradi starosti, bolezni ali vedenjskih težav – zato predstavljajo največje finančno breme.
Zavetišča živali ne zadržujejo namenoma
V javnosti se včasih pojavi zmotno prepričanje, da zavetišča živali predolgo zadržujejo – pač zaradi denarja, vendar to ne drži.
Zdravi, socializirani psi in mačke, za katere obstaja zanimanje, običajno hitro najdejo nov dom. Težava so živali, ki so bile hudo zanemarjene, dolga leta privezane na verigah, so prestare, kronično bolne ali imajo vedenjske težave. Takšne živali potrebujejo mesece rehabilitacije in zdravljenja, a nekatere zaradi svojih posebnosti novega doma nikoli ne najdejo. Ljudje jih enostavno ne želijo in ostajajo pozabljene.
Če se za isto žival več zanimanja, zavetišče izbere dom, ki je zanjo najbolj primeren. Cilj ni čim hitrejša oddaja, ampak čim boljša in trajna posvojitev.
Višji standardi pomenijo manj prostora
V zadnjih letih so se zvišali tudi standardi za delovanje zavetišč, vsaka žival mora imeti več prostora in boljše pogoje bivanja. To je nedvomno velika pridobitev za dobrobit živali.
Hkrati pa pomeni, da lahko zavetišča v istih objektih namestijo manj živali kot nekoč. Ker večine zavetišč ni zgradila država in se zaradi prostorskih ter finančnih omejitev ne morejo širiti, so bila številna prisiljena zmanjšati število občin, za katere izvajajo javno službo.
Posledica je, da je danes že več deset slovenskih občin brez pogodbenega zavetišča, kar bi po zakonih moralo biti urejeno, ta težava pa se bo brez ustreznih sistemskih rešitev verjetno še povečevala.
Prepoved verig je prinesla nov izziv
Jeseni 2025 je začela veljati prepoved trajnega privezovanja psov z namenom izboljšati življenje psov in tudi to je dobrodošla sprememba.
Težava pa je bila, da številni lastniki na spremembo niso bili pripravljeni in so ji tudi odkrito nasprotovali. Mnogi niso prejeli dovolj informacij ali časa za prilagoditev bivalnih razmer novim zahtevam. Nekateri so zato pse začeli oddajati v zavetišča ali so jih enostavno zapustili, kar je še dodatno povečalo pritisk na že tako polna zavetišča.
Poleg tega so psi, ki so več let živeli na verigi, pogosto psihično in vedenjsko močno prizadeti. Zaradi pomanjkanja socializacije in dolgotrajnega stresa potrebujejo veliko več časa, potrpežljivosti in strokovne pomoči, preden so pripravljeni na življenje brez verige ali celo v novem domu.
Mačke ostajajo največji izziv
Vsako leto se zavetišča vedno znova soočijo z velikim številom zapuščenih mačjih mladičev in odraslih mačk, velikokrat so poškodovane in hudo bolne in njihova oskrba je zahtevna in dolgotrajna, dobrih posvojiteljev pa premalo.
Glavni razlog ostaja premajhno število steriliziranih in kastriranih mačk. Brez učinkovite preventive se populacija hitro povečuje, posledice pa vsako leto znova občutijo zavetišča in prostovoljci. Najbolj pa mačke, ki trpijo.
Sterilizacija in kastracija sta še vedno najučinkovitejša načina za zmanjšanje števila zapuščenih živali. Ne velja zaman, da rešimo 100 mačk, če eno steriliziramo ali kastriramo.
Problem niso samo zavetišča
Velik del odgovornosti pa nosimo tudi posamezniki.
Še vedno se preveč ljudi za hišno žival odloči impulzivno. Ob selitvi, ločitvi, rojstvu otroka ali finančnih težavah postane žival prva, ki ostane brez doma ali je celo odvržena na ulico.
Pogost problem je tudi kupovanje poceni, tako imenovanih »čistokrvnih psov brez rodovnika« ali “psov iz prtljažnika” pri dvomljivih vzrediteljih, ki pa to sploh niso. Takšen nakup podpira neodgovorno vzrejo v izjemno slabih in izkoriščevalskih razmerah, hkrati pa pomeni, da se manj ljudi odloči za posvojitev živali iz zavetišča. Pogosto imajo taki psi zdravstvene težave, tudi izjemno zahtevne in so velikokrat brezčutno predani v zavetišče ali še huje – zavrženi.
Reševanje živali ni naloga le zavetišč
Ob vsakem odmevnem primeru zanemarjanja živali se javnost sicer hitro odzove, mediji pa obširno povzemajo novice. Družbena omrežja se napolnijo s pozivi k pomoči in deljenjem objav in zgražanjem ter obsojanjem, a se razburjenje hitro poleže, na terenu pa ostanejo zgarani prostovoljci, ki jim zmanjkuje moči in sredstev za učinkovito pomoč.
Ko pa žival pride v zavetišče, mnogi dobijo občutek, da je težava rešena.
V resnici se takrat delo šele začne. Sledijo veterinarsko zdravljenje, rehabilitacija, socializacija in iskanje primernega doma, kar lahko traja več mesecev ali celo let.
Veliko tega dela opravijo zaposleni in prostovoljci, pogosto tudi s pomočjo donacij, saj javna sredstva vseh stroškov ne pokrijejo.
Rešitve obstajajo
Gradnja novih zavetišč sama po sebi ne bo rešila problema.
Veliko pomembneje je zmanjšati število živali, ki sploh potrebujejo zavetišče.
To pomeni več vlaganja v preventivo, spodbujanje sterilizacij in kastracij, odgovorno lastništvo, boljši nadzor nad nelegalno trgovino z živalmi ter stabilno in dolgoročno financiranje zavetišč.
Pomembno je tudi, da se pri pripravi zakonodaje upoštevajo izkušnje ljudi, ki vsak dan delajo z zapuščenimi živalmi. Zavetišča namreč najbolje vedo, kako posamezne spremembe delujejo v praksi.
Dobri zakoni potrebujejo tudi dober sistem
Slovenija je na področju zaščite živali naredila velik napredek. Na to smo lahko ponosni.
Če želimo, da bodo dobre namere zaživele tudi v praksi, pa morajo zakonske spremembe spremljati ustrezno financiranje, preventivni programi in dovolj zmogljiv sistem.
Le tako bomo lahko dolgoročno zmanjšali število zapuščenih živali in zagotovili, da bo pomoč vedno prišla do tistih, ki jo najbolj potrebujejo.
